Zastave krast
Gospe in gospodje, za najhujšo dramo minulega sedemdnevja je poskrbel sneg. Ne napovedana metrska odeja čez Slovenijo. Ta je zasedla častno tretje mesto. Ublažene napovedi vremenoslovcev, ki so obetano debelino zaradi trka območij nizkega in visokega zračnega pritiska sproti tanjšali, niso preprečile medijem, da ne bi bili plati zvona in nas skorajda prepričali, da se mora v naši sredi najti od poljubnega božanstva poklicani posameznik, ki bo zgradil Noetove sani, s katerimi bo na varno odpeljal človeško ribico, črnega močerila, Wernerja in druge slovenske endemite, da se izognejo večni pogubi. Snežna ujma se je za las izognila Ljubljani in s svojim izostankom poskrbela za dramo številka dve: ker se v prestolnici ni vsul plaz snega z neba, se je sprožil plaz bentenja na družabnih omrežjih nad meteorologi. Veljavni družbeni konsenz je namreč, da če nečesa ni v Ljubljani, tega ni nikjer v Sloveniji. Dotični plaz je med valjenjem po časovnicah zasul osem tviterašev in zgolj urnemu ukrepanju Spletne reševalne službe ter izurjenim lavinskim čivavam in mopsom gre zahvala, da so se rešili izpod nepredušnega zameta ritvitov.
Drama številka ena se je dogajala na drugi strani oceana. A povod ni bila Tina Maze, ki je za tri stotinke izgubila superveleslalomsko zlato v boju z Anno Fenninger. Karma stotink se je pozneje na smuku sicer prevesila na Črnjankino stran, a že torkovo srebro je bilo za nas vredno platine in švicarskih frankov, saj je na tekmičinem terenu v kozji rog ugnala Lindsey Vonn. Ne. Največjo dramo preteklega tedna je zakrivil ustvarjalec in popularizator fraze »Uuuu, kakšna drama,« Miran Ališič. In da bi bila ironija še hujša, tega sploh ni storil z besedami, marveč zgolj z izbiro oblačil. Natančneje kape, na kateri se je bohotila norveška zastava. Po vzorcu predhodno omenjenih dogodkov je sledil plaz. Hudih besed, ker si je hripavi poliglot privoščil nositi insignije druge nacije. In bundo italijanskega proizvajalca. Pritožb zaradi perila iz nemške verige cenene konfekcije nismo zasledili, modna mrha pa je bila do zaključka redakcije nedosegljiva za komentar. Skupni imenovalec pritožb je bil, da bi ga moralo biti sram, ker s tujo zastavo na čelu očitno ne more dobro komentirati nastopov naših smučark, da sploh ne omenjamo, kako slaba promocija za Slovenijo je to. Še na debati o socialni kapici se ni lomilo toliko kopij kot pri Ališičevi norveški kapi.
Da bi komentatorji Miranu še bolj dokazali, kakšen hlod in runkelj, da je, so vsi v en glas peli hvalnice Mauru Piniju. Le malo je manjkalo, da mu v hotelsko sobo niso dostavili dosmrtne zaloge zlata, mire in kadila. S čim si je Švicar zaslužil to nedeljeno čislanje podalpskega komentariata? Kot strokovni komentator švicarske RSI, javne televizije v italijanskem jeziku, nekdanji trener Tine Maze na glavi nosi pleteni trak slovenske olimpijske reprezentance. Če skušam strniti pričujočo logiko v en stavek: če ne nosiš svojega, nisi kul, če nosiš naše, si car. Mislim, da smo našli učinkovito protiorožje za vojno proti računalnikom, ko si nas bo umetna inteligenca skušala podjarmiti. Takšnega paradoksa ne preživi nobeno logično vezje. Sarah Connor, z otrokom sta varna.
Objavljeno v reviji Stop.