PRESPANE NAGRADE
V nedeljo zvečer sem si naložil smelo obvezo. Kljub jutranjim ponedeljkovim obveznostim sem nameraval ostati pokonci pozno v noč in spremljati vsaj prvo polovico podelitve emmyjev, če že ne bi zdržal do samega konca. Pozimi mi je z oskarji to uspelo, je pa res, da sem takrat komentiral dogajanje za eno od naših televizij in so mi tam intravenozno nakapali toliko kave, da bi jo Ivan Cankar lahko vsak dan trikrat odklonil, ko bi mu jo mati prinesla v podstrešno kamrico.
Tokrat kofeinskega dopinga ni bilo v igri in naporen vikend je terjal svoj spalni davek. Okrog polnoči mi je glava začela omahovati na prsni koš, tako da sem film Postali bomo prvaki sveta, s katerim sem ob možnosti ogleda za nazaj želel dočakati drugo jutranjo uro, ugasnil po petih minutah. Bom že zjutraj pogledal za nazaj, pa še premore zaradi reklam bom lahko prevrtel naprej, sem si mislil in se odpravil spat.
Zjutraj je seveda sledil trenutek bridke resnice, ker mi je v omotičnem polsnu minulega večera, ko sem natuhtal ta genialni načrt, iz glave ušlo dejstvo, da moj televizijski ponudnik ne omogoča ogleda za nazaj na vseh programih in da je kanal s prenosom emmyjev med njimi. Takrat sem si za bežen hip zaželel, da bi bil France. Izmaličeni in genetsko pretežno neraznoliki France, ki ga v z vesno ovenčani grozljivki Idila, igra Lotos Vincenc Šparovec. Francetu namreč, če seveda je verjeti filmskemu napovedniku, nič ne uide. Je pa res, da je vprašanje, kako bi mi uspelo ostati budnemu do dveh zjutraj, če bi imel na kavču poleg sebe flašo ali dve Francetovega posebnega šnopca.
Sicer sem se zavedal, da mi emmyji niso dokončno ušli in da se jim bom lahko po Francetovo muzal v ksiht, le da jutranji ogled ne bo tako eleganten, kot bi lahko bil, saj bom moral po spletu napaberkovati objavljene odseke. Če bi si želel priskrbeti celotno ceremonijo, pa bi lahko samo še stoično pomahal v slovo roku za oddajo te beležke.
Tako v tem trenutku še nisem videl vseh humornih akrobacij, ki si jih je privoščil Andy Samberg, a uvodna pesem in sledeči monolog sta me navdušila. S svojo neukročeno energijo in pobalinskim nasmehom je spesnil zabaven ep (in obenem elegijo) o človeku, ki si želi ogledati prav vse serije, s katerim je popihal na dušo vsem, ki nam zmanjkuje časa za televizijsko zabavo, v monologu pa je uporabil preverjeno mešanico šal na aktualne dogodke in prisotne zvezdnike, kjer ni bil tako oster kot Ricky Gervais, a je vseeno izprožil nekaj močnih strelic.
Nagrade pa … Igra prestolov je s štirinajstimi kipci podrla rekord v nabranih emmyjih v enem letu, zmagoslavje mreže HBO pa je dopolnila miniserija Olive Kitteridge, v kateri Frances McDormand blesti v nič kaj bleščeči upodobitvi družinskih težav upokojene učiteljice, ki bi si na nekaterih mestih zlahka nadela lento za najbolj cankarjansko mater leta. In ker ji ni ušel emmy za glavno žensko vlogo v miniseriji, lahko zaključimo, da ne samo Francetu, ampak tudi Frances nič ne uide.
Objavljeno v reviji Vklop.