Neznosna lahkost nepreverjanja
Včasih se človek nevede prenagli. Ko sem pred štirinajstimi dnevi pisal o predvolilnem soočenju kot animirani Krajnčevi satiri, se mi je zdelo, da večjega absurda, kot so bile izjave kandidatov, še nekaj časa ne bomo slišali. Nato pa se zgodi Ivan Vogrin in njegovo nesebično prizadevanje, da bi mu slovenski davkoplačevalci lahko še nekaj mesecev darovali poslansko plačo. Naj na kratko obnovim dogodke, če jih je kdo spregledal. Vsem drugim pa se opravičujem za ponovno odpiranje še nezaceljenih psihičnih ran.
Začelo se je v ponedeljek, ko je na blogerskem spletišču, na katerem se zbira tudi slovensko orgonsko topništvo, ki nas s škropljenjem kisa varuje pred meteorološkimi napadi Nato pakta, objavil vabilo na tiskovno konferenco na temo »vložitev kandidature za predsednika vlade Republike Slovenije.« Ko so se novinarji naslednji dan naslikali na tiskovki, jih je čakal mrzel tuš. Ne le, da Vogrin ni skočil prednje v oprijetem trikoju s svetlečim V-jem na prsih in se razglasil za rešitelja države, medtem ko bi mu priročno postavljen ventilator mršil ogrinjalo in lase kot Viliju Resniku v zlatih letih popdesignovskih helikopterskih eskapad. Še huje. Sploh ni razkril imena potencialnega kandidata. Pa kaj bi to. Niti imen desetih do petnajstih poslancev, ki so mu dali podpis podpore, ni razkril. Ko je že vse kazalo, da bo tiskovna konferenca zgolj genialna reklamna poteza za Vogrinovo knjigo, ki bi mu jo zavidal celo Eros s svojo srebrno kinološko veleuspešnico, je iz rokava potegnil aduta. Ime bo razkril naslednji dan na še eni tiskovni konferenci.
Novinarji so pozabili na oslovske drsalne nauke in se raje prijeli tistega latinskega nauka o ponavljanju in materi modrosti ter so naslednji dan znova prišli. Po nekaj minutah se je zdelo, da bo ime kandidata za mandatarja »Spomin na prvi april«, a ga je Vogrin vendarle predstavil. Tudi kandidat sam je dejal, da ne pozna imen skrivnostnih podpornikov svoje kandidature, a da poslancu verjame, da jih ima. Razkril je tudi, da ima rešitev za krpanje proračunske luknje, saj čaka, da mu osemnajst vdov raznih afriških mogočnežev nakaže bogastvo svojih rajnkih soprogov.
Ker ima vsaka pravljica srečen konec, ga ima tudi ta in podpisov podpore nikdar niso našli, predsednik republike, pa je uradno naznanil, da je državni zbor razpuščen. Žalostno, da je za svojo ugotovitev potreboval več kot leto. Žalostna je sicer tudi medijska pokritost obeh tiskovnih konferenc, a po svoje razumljiva, saj bi se lahko zgodil čudež in bi se podpisi dejansko pojavili. Večji feler se je zgodil, ko so začeli nekritično povzemati tviter profil s poslančevim imenom in v želji po ekskluzivi padli na limanice neznanega šaljivca, ki je sklenil preveriti, kako preverjene informacije objavljajo mediji. Četrt ure pred drugo tiskovko je namreč s tvitom obelodanil, da bo kandidat za premierja Franci Kek, in ker kakšno uro stari tviter profili že od Pulitzerjevih časov veljajo za najbolj kredibilen vir informacij, je dobršen del medijev to vest objavil kot sveto resnico. Ampak če je celo Guy Verhofstadt marca med obiskom Slovenije na selfiju potegal satirični profil predsednice vlade in ne njenega pravega, jim najbrž ne gre zameriti. Vprašamo se lahko samo, koliko nepreverjenih informacij, ki se zaradi ozke specifičnosti teme nikdar ne razkrijejo, objavijo vsak dan.
(Objavljeno v reviji Stop)