Nepričakovana sila

Ne vem sicer, koga ali kaj so imeli v mislih beograjski glasbeniki, ki so leta 1997 svoji superskupini nadeli ime, ki se v prostem prevodu glasi Nepričakovana sila, ki se pojavi nenadno in reši zadevo, a ta besedna zveza bi bil lahko povzetek nastopov britanskega komika Rika Mayalla, ki se je prejšnji teden poslovil od nas v šestinpetdesetem letu življenja. Bil je tisto, čemur Angleži rečejo večji od življenja.

Moj prvi stik z njim je bil v Črnem gadu, bežno v prvi sezoni kot Blazni Gerald, polnokrvno srečanje pa se je primerilo v drugi sezoni, ko je na ekran privršal kot lord Flasheart. Manični, skorajda poblazneli nasmešek, oči, ki so znotraj duplin živele svoje življenje in naduta bahavost, kakršne ne premorejo vsi blibgblingasti reperji od leta 2000 dalje skupaj. Hektoliter testosterona, zgoščen v lično počesanih brčicah. Vsak njegov gib je vseboval toliko intenzivnosti, da se je pregrada televizijskega zaslona podrla in si imel občutek, da Mayall igra samo zate v tvoji dnevni sobi.

A v sebi je poleg neizmerne energije nosil tudi zanimivo dihotomijo humorja, saj je sprehajal po povsem oddaljenih bregovih komedije, od inteligentne družbene satire, kakršna se je skrivala v njegovem anarhofeminističnem pesniku, do atomske eksplozije najnižjega straniščnega humorja v seriji Bottom, ki sta jo ustvarjala skupaj z mladostnim prijateljem in dolgoletnim sodelavcem Adrianom Edmondsonom. Ali pa mešanice obojega, kar je počel v thatcherijanski satiri Državnik novega kova. Vseskozi pa se je sprehajal po samem robu, kar edino pritiče enemu od motorjev britanskega vala alternativne komedije, ki je pometla s poštirkanimi humoristi obalnih mestec in s klubom The Comic Strip v Sohu postavila nove temelje humorju antiestablišmenta, ki je zaznamoval otoška osemdeseta leta.

Huda nesreča s štirikolesnikom pomladi 1998 ga je za pet dni pahnila v umetno komo, a tudi bližnje srečanje s smrtjo mu ni vzelo volje in neznanske energije. Že pol leta po nesreči je zaigral v seriji Jonathan Creek kot detektiv Gideon Pryke, ta lik pa je bila tudi eden od njegovih zadnjih, saj se je v isti vlogi vrnil na male ekrane lansko veliko noč. To pojavljanje je še posebej omembe vredno zaradi netipičnega lika. Če so Mayallu stalno dodeljevali vloge napihnjenih, neustavljivih likov, je tu priklenjen na invalidski voziček, saj je inšpektorja, ki ga Mayall igra, med reševanjem kužka iz zasedene kitajske ambasade zadel ostrostrelec. A telesna statičnost ga ni prav nič ovirala in dokazal je, da je električni invalidski voziček povsem enako primeren za tepežkanje kot tisoč in ena stvar iz razsutega blokovskega stanovanje, s katero je kot Richard Richard mikastil sostanovalca Eddija Elizabeth Hitlerja v podobi Ada Edmondsona. Slednji je ob Mayallovi smrti dejal: »Včasih, ko sva z Rikom pisala skupaj, sva skoraj umrla od smeha. To so bili najbolj brezskrbni trapasti dnevi mojega življenja in počaščen sem, da sem jih delil z njim. Zdaj pa je umrl zares. Brez mene. Baraba sebična.«

(Objavljeno v reviji Stop)