Risano jezikanje
Pri nas doma smo prišli v tisto fazo, ko kratke, brezbesedne risanke na Baby Tv niso več aktualne, ampak tamalko že spremlja tudi risanke, kjer pozorno spremlja govor in se odziva na izrečeno. Tako smo se počasi poslovili od angleško govorečih in momljajočih zmajčkov Dracov, scrkljanih telebajskastih Cuddlyjev in vedoželjne rožnate gosenčice Tully, ostali pri nabritem in neverbalnem backu Timmyju, ter presedlali na slovensko govoreče risanke. In tu se je začelo nelagodno popotovanje po kanalih, ki skrbijo za založenost mulčadi s tovrstno robo.
Sam sem odraščal ob sinhronizacijah nacionalne televizije, ki je za tovrstne naloge od nekdaj zaposlovala vrhunske slovenske igralce. Ti so svoje delo opravili s pretanjenim jezikovnim čutom in s tem poskrbeli za dvorezen meč. Zaradi prepoznavnih glasov, ki so vsako nedeljo zjutraj zveneli iz živžavastih katodnih cevi, je bilo namreč nemogoče spremljati naše filme s popolno imerzijo, saj te je metalo iz narativnega sveta, ko si slišal ata Smrka preklinjati in groziti s pištolo. Druga slabost izvrstnih sinhronizacij pa je nezmožnost uživanja v izvirnikih. Večina bralcev Alan Forda moje generacije in tistih pred mano, preferira hrvaški prevod genialnega Nenada Brixyja. Ne zato ker bi bili slovenski prevodi Branka Gradišnika, ki so izhajali v devetdesetih, kaj manj žmohtni in pobalinski, ampak preprosto zato, ker je to forma, v kateri s(m)o ta strip spoznali. Tako se je meni pripetilo s Hrabrim miškom. Ko sem po prihodu internetnih filmskih portalov začel brskati po spletu, da bi videl še tiste dele detektivskega glodavca, ki jih pri nas niso predvajali, sem ostal dokaj ravnodušen. Zgodbe so bile zabavne, glas je posodil sam sir David Jason, legendarni Delboy iz Samo bedaki in konji, a kaj, ko je meni med stremencem in nakovalcem manjkal Rifle.
Bojim se, da moj otrok ne bo imel tovrstnih izkušenj. Pa ne, da bi se sinhronizacije na TV Slovenija izpridile. Še zdaleč ne. Novi projekti, ki jih obrtniško vešče in z občutkom za lep jezik ustvarjajo mlajše generacije z Nano Milčinski na čelu, ne zaostajajo za spomini mojih otroških let. Težava je v tem, da je risank s Kolodvorske le za prgišče, in da se je treba čez dan zateči še k drugim ponudnikom slovensko govorečih animacij. Saj na prvi posluh so večinoma znosne. A ko malce bolj podrobno prisluhneš izrečenemu, te popade sveti srd. Otroci skozi risanke ponotranjajo jezik in so pomemben del verbalnega razvoja, ki vključuje usvajanje slovničnih norm. Ti pa gledaš Pujso Pepo in kar naenkrat te v ušesa kot posebej tečna pletilka babice Pujs zbode prihodnji preteklik. »Če bosta bila detektiva, bosta potrebovala klobuke.« Nič ne bi rekel, če bi ga izgovoril kakšen od živalskih otrok. Z njim bi zaznamovali otroško nepoznavanje slovničnih pravil. Ko pa to izgovoril odrasel pujs, se človek vpraša, kdaj bodo na tem programu bili začeli plačevati spodobne honorarje in bodo s tem bili dobili prevajalce, ki so jim jasne vsaj grobe osnove jezika. Odvečni svojilni zaimki in neuporaba povratnih svojilnih zaimkov so stalnica, ki jo že skoraj samodejno preslišim, najbolj pa tja nekam pod hipofizo dregnejo okorne fraze, kakršna je recimo zmes za mehurčke namesto milnice, ki kar spolzi z jezika.
V svetu, kjer je maksima večine poslov maksimiranje dobička, je bržda utopično pričakovati, da bodo odgovorni primaknili kak evro več, da bi bili otroci deležni kakovostne jezikovne slike. A upanje umira zadnje. Oziroma: svoje upanje bo bilo umrlo kot zadnja stvar.
(Objavljeno v reviji Lisa)