Vse predsednikove čestitke

Vsako osvojeno olimpijsko odličje v naših medijih neizbežno pospremijo čestitke in pozdravi, ki jim jih namenijo politiki. Med njimi prednjači predsednik republike, ki našim medaljenoskam in medaljenoscem pošilja prisrčna voščila, pospremljena celo z državno zastavo.

Tako je srebrnemu Petru Prevcu na roko napisal, naj se svojega uspeha veseli »vsaj toliko, kot se ga je sinoči veselila vsa Slovenija,« in s tem posredno spodbujal vrhunskega športnika k pitju enormnih količin alkohola, ki smo jih Slovenci zvrnili ob njegovi medalji. Bronasti Teji Gregorin se je zahvalil, da nam je v te težke čase prikradla trenutke veselja, s čimer nam je dal vedeti, da moramo tudi ob uspehu svojega življenja ostati skromni in se ne preveč bahati, marveč zgolj sramežljivo prikrasti nasmeh ali dva. Vesni Fabjan se je za bron v tekaškem sprintu namenil zahvalo »ker ste s svojim uspehom vsem pokazali, da je osvojitev zastavljenih ciljev mogoča tudi, kadar jo malokdo pričakuje,« in s tem spomnil na svojo zmago na predsedniških volitvah. Zlati Tini Maze je na koncu čestitke napisal misel: »Pot se ne konča, dokler ne prideš do konca.« Iz urada predsednika republike so že sporočili, da jih je kontaktiral Tone Košmrlj, ki bi si citat rad izposodil za novo uspešnico ob ponovni združitvi Pop Design, ki se mora zgoditi dokaj kmalu, saj so zadnji poslovilni koncert imeli že pred skoraj poldrugim letom.

A to so le bolj izpostavljene čestitke, ki jih mediji pograbijo. Predsednik Pahor v resnici vsak dan spiše prgišče čestitk, ki jih nihče ne obeša na veliki zvon, a vseeno niso nič manjši biseri retorike in metaforike. Tako je Metodu V. iz 8. d Osnovne Šole Zalog napisal: »Človek nikdar ne sme obupati. Tudi, kadar se ti zdi, da imaš polomljena krila, se moraš pobrati in leteti dalje. Kvišku. K soncu. H končni zmagi. Iskrene čestitke za osvojenih šestnajst točk v igrici Flappy Bird, kar je drugi najboljši rezultat v Evropi.«

»Državljani in državljanke Slovenije se skupaj z vami veselimo izjemnosti,« je čestital Angeli B. iz Fikšincev. »Tretje mesto na tekmovanju v pripravi žlikrofov ni mačji kašelj, sploh če vemo, da ne izhajate iz domačega kraja te priljubljene specialitete, ki v času lahkih salam in posnetega mleka prikrade trenutke polnomastnega veselja na jedilnik.«

»Cenjeni Igor L.,« se začne še ena od po krivici spregledanih čestitk. »Navdihujete nas z vašo iskrenostjo - ne skrivate padcev, srečni ste ob uspehih in prefinjeno rohnite čez ustanavljanje strank, ki bi lahko omajale položaj vaše. Moram priznati, da sem si vaš neknominate filmček ogledal že dvanajstkrat in vsakič me prevzame, kako zeksate pol litra piva z eleganco baletnika. Kanec pelina (a naj omenim, da le zame) je zgolj ta, da ste za naslednje pivce nominirali Jerneja P., Dejana Ž. in Anjo K. M., ne pa tudi mene. Če boste govorili z njimi, jim omenite, da bi se tudi jaz šel to igrico. Saj veste, kaj je rekel naš največji pesnik. Nazadnje še, prijatli, kozarce zase vzdignimo. Če sem iskren, med igranjem himne vedno pojem to kitico. Fak d sistem.«

(Objavljeno v reviji Stop)