Kdo nam greje vodo?

Nacionalkin televizijski magazin Dobro jutro je najbrž v skrbeh, saj mu grozi izguba primata občasnega nudenja medijskega prostora zagovornikom teorij zarot in nepreverjenih dejstev. Miha Šalehar oziroma Mihi, kakor si nadene ime za voditeljsko persono radijskega Toplovoda, je novembrske torkove večere namreč namenil teorijam zarot. Idejo za niz pogovorov na paranoidno temo je bržda dobil po tistem jutranjem odprtem telefonu o chemtrailih, ko je v eter dobil poročilo orgonske artilerije in drugih specialnih enot, izurjenih za čiščenje ozračja s polivanjem kisa. Mimogrede, rad bi videl kakšnega od teh orgonskih vojščakov v debati z žrtvami poplavljenih območij, kako jim skuša razložiti, da so si za škodo krivi sami, ker niso vsako jutro opravljali obrednega ocetnega škropljenja, ki bi sicer odgnalo nevihtne oblake, ki jih je povzročila ta ali ona svetovnoprevladna organizacija.

Po svoji navadi se je Mihi prelevil v zvedavega raziskovalca, ki želi priti stvarem do dna in pustil klicateljem, da ga poučijo o svojih resnicah. Četudi je njegovo mnenje nakazano dokaj jasno, vseeno izvrstno hlini navdušenje nad podatki, ki mu jih prinašajo sogovorci, ki so tako zaverovani v svoje teorije, da ne slišijo pridušenega prhanja smeha, ki se mu ga proti koncu oddaje običajno sploh ne da več skrivati, jedke opazke pa razumejo kot prikimavanje njihovi agendi.

Torkovi večeri so dokaz, da je resnica dejansko bolj čudna od fikcije. A ko pomisliš – kakor je na neki točki s sodelovanjem tviteraških komentatorjev povzel tudi sam – da imajo vsi sodelujoči volilno pravico, si zaželiš, da bi bil Toplovod plod genialnega komičnega scenarista. Če bi bila oddaja režirana, bi se Miha Šalehar naslednje leto lahko nadejal Ježkove nagrade.

To je letos prejel Marko Radmilovič za dolgoletno ustvarjanje radijske glose Zapisi iz močvirja. Zapisi so obenem dopolnitev in antipod Toplovoda. Oddaji dopolnjujeta ena drugo z obelodanjanjem zeitgeista naše družbe, a medtem ko je v Toplovodu Šalehar prvenstveno moderator, ki družbi prepušča mikrofon, da sama razkriva svoje lastnosti z vsemi napakami vred, Radmilovič skozi prizmo svojega pogleda izkristalizira dogajanja in razkrije, kakšna so v resnici, brez okrasnih puhlic, s katerimi jih kinčajo tisti, ki te zgodbe prodajajo. Prodorno pero, ki na videz povsem lahkotno riše povezave med na pogled ločenimi dejanji, računa skupne imenovalce in predvsem razkriva širšo sliko, najsi bo to postavljanje stanja v slovenskih bankah v pravo luč, ali izpovedovanje sočutja z vohuni Sove, ki morajo sodeč po razkritih dokumentih vohljati po duhamornih žirovskih špelunkah. Največje Radmilovičevo mojstrstvo se vsaj po mojem mnenju skriva v izpeljevanju resničnosti, ki bi obstajala, če bi izjave politikov in drugih družbenih deležnikov pile vodo. On pa dokaže ne le, da je ne pijejo, marveč da nam jo skušajo prodati. In to toplo. A na precej manj prefinjen in zabaven način kot Šalehar.

Objavljeno v reviji Stop