Spet doma
Kam peljati nanizanko, ki je prve tri sezone živela od pogona disfunkcionalne, patološke zveze med protagonistoma, nakar eden od njiju zabinglja na vrvi? Ustvarjalci serije Domovina (Homeland) so se znašli pred nalogo, s katero bi se lahko soočili že pred dvema letoma, če bi Brody na koncu prve sezone detoniral bombni telovnik v podzemnem bunkerju. Tako smo šele s četrto sezono dobili format, ki smo ga nekateri gledalci pričakovali od samega začetka: sidriščna točka nadaljevanke je Carrie Mathison z vsemi svojimi negotovostmi, napakami in manično predanostjo delu, večina igralcev okrog nje pa se vsako leto menja, s čimer dobimo nekakšen hibrid med običajno serijo z redno zasedbo ter antologijskimi projekti, kakršen je Pravi detektiv.
Zdaj je preskok prišel potem, ko so bili gledalci že vajeni stalnega preigravanja med Carrie in Brodyjem do te mere, da so se spraševali, ali lahko Domovina brez njega sploh preživi. Kot kaže uvodno (dvojno) dejanje, aparati za oživljanje ne bodo potrebni, saj zgodba še naprej diha s polnimi pljuči. Carrie je znova tam, kjer se počuti najbolje. Na terenu, sredi dogajanja, poveljnica baze v Kabulu, kjer nadzira in potrjuje akcije brezpilotnih letal. A ena od njih se sfiži. Tarčo sicer zadenejo, a skupaj z njo ubijejo še desetine ljudi, prisotnih na poroki. V reševanju nastalega položaja se najprej odpravi v Islamabad, kjer sreča starega znanca Petra Quinna. Skupaj skušata ugotoviti, zakaj sicer zanesljiv vir informacij ni omenil poroke, a posrednika med njim in obveščevalno službo razkrinkajo v medijih, kar privede do javnega linča. Umorjenega posrednika sicer odigra Corey Stoll, ki se po prvi sezoni Hiše iz kart očitno trudi prevzeti status stalnega umrljivca Seanu Beanu, ki zdaj končno igra v seriji (Legends), v kateri bojda preživi.
Saul se medtem v novi službi v zasebnem sektorju ne znajde najbolje in le še vprašanje časa je, kdaj se bosta njegova in Carriejina pot znova prepletla. Na drugi strani vpeljani mladi Pakistanec, ki preživi raketiranje poroke, ponuja svež pogled serije na drugo stran in odmik od terorističnih blaznežev s svojimi agendami.
A politično in vojaško preigravanje svetovnih sil in terorističnih celic ni najtemačnejši spopad, ki smo mu priča. Za tega poskrbi kar Carrie, ki se ne zmore soočiti in spoprijeti z vlogo matere. Je krivo dejstvo, da se dejansko ne vidi v tej vlogi, ali je duševna stiska ob hčerki, ki jo spominja na Brodyja – mimogrede, pohvala odgovornim za izbor vlog, saj so našli rdečelaso dete, v katerem zlahka prepoznaš Brodyjeve poteze, če veš, na koga naj bi te spominjala – preprosto prevelika. Odtujenost od lastnega otroka, pomanjkanje želje po stiku z njim in kulminacija vsega v prizoru, kjer med kopeljo kontemplira detomor. Ko hčerko potisne pod vodo za nekaj sekund, si dopoveduješ, da tega zagotovo ne bo storila, saj s tem ustvarjalci serije dokončno prerežejo sleherno nitko stika, ki bi ga gledalci navezali z njo, a glede na videno vseeno zadržuješ dih. Carrie je lik, ki za napeto dramo ne potrebuje Brodyja. Dovolj je ona sama. Čeprav se velja vprašati, ali o njej govoriti v ednini ali množini.
(Objavljeno v reviji Stop)