50 Doktorjevih let
V soboto je petdeseto svečko na televizijski torti upihnil britanski znanstveno-fantastični fenomen, Doctor Who. Abrahamov jubilej priljubljenega časoplovca je BBC obeležil z istočasnim predvajanjem jubilejne epizode v 94 državah in si prislužil vpis v Guinnessovo knjigo rekordov za največji simultani ogled televizijske drame. Doctor Who je doslej s svojo časovno ladjo Tardis, maskirano kot staro modro londonsko policijsko telefonsko govorilnico, nabral že 799 popotovanj v podobi dvanajstih različnih igralcev. Oziroma trinajstih, saj smo v abrahamovi epizodi za nekaj trenutkov lahko ujeli Petra Capaldija, ki bo ob božiču zamenjal trenutnega doktorja, Matta Smitha. Snemanje nanizanke z istim protagonistom od leta 1963 je lažje, če je ta protagonist nezemljan, gospodar časa s planeta Gallifrey, ki se ob smrti regenerira v novo podobo, da imamo opravka z istim imenom in različnimi obrazi. Ravno nasprotno od slovenske politične scene, kjer stalno gledamo iste obraze pod različnimi strankarskimi imeni.
Pod jubilejko z naslovom Doktorjev dan se je podpisal Steven Moffat, soustvarjalec Sherlocka z Benedictom Cumberbatchem in avtor nekaterih najbolj kultnih delov Doctor Whoja, recimo Blink (Mežikanje) o kvantnih pošastih v podobi kamnitih angelov, ki se lahko premikajo le, kadar jih nihče ne opazuje. Po prevzemu krmila nanizanke leta 2010 so ga pogosto kritizirali, da v zadnjih letih pod njegovim vodstvom na račun sezonskih lokov, ki se lovijo v časovne paradokse, trpijo epizodne zgodbe, in da zaradi kompleksnih zapletov, ki se ne razrešijo niti znotraj ene sezone, seriji manjka igrivega doctorwhojevskega duha, a tokratni del je bil eden tistih, kjer mu je uspelo združiti resno tematiko, pobalinski humor in logično časovno poskakovanje. Z združitvijo treh Doktorjev, trenutenga Smitha, prejšnjega Tennanta in Vojnega doktorja v podobi oskarjevskega nominiranca Johna Hurta se poloti ključnega trenutka časovne vojne med gospodarji časa in Daleki, ko Doktor stoji pred odločitvijo, ali naj konča uničujočo vojno ter reši preostalo vesolje z genocidom nad napadalnimi daleki in svojim ljudstvom. Strahotno dilemo, pred katero so postavljeni Doktorji, uspešno prepredajo s humornim negodovanjem Hurtovega Doktorja, ki viha nos nad fičfiričevskim vedenjem njegovih poznejših inkarnacij, in se sliši kot negodovanje ljubiteljev nanizanke iz šestdesetih in sedemdesetih let nad sedanjo izpeljavo.
Obenem je celoten del velik poklon vsem ljubiteljem serije, saj postreže s stranskimi vlogami še nekaterih bivših igralcev iz preteklosti serije, med katerimi se na koncu znajde tudi Tom Baker, za mnoge najlegendarnejši vseh Doktorjev, ki se je v pisanem šalu s Tardis kolovratil po času med leti 1974 in 1981. Škoda samo, da se producentom serije ni uspelo dogovoriti za sodelovanje s Christopherjem Ecclestonom, ki je leta 2005 po desetletju mirovanja ponovno oživel nezemljana, navezanega na Zemljo in njene prebivalce. Mogoče pa čez deset let.
(Objavljeno v reviji Stop)