Sveta slama

8. 10. 2012

Kanta si je obrisal pot s čela. Delo je bilo precej naporno. V svojih petindvajsetih letih je sicer sestavil in razstavil kar precej računalnikov, mobilnih telefonov in drugih visokotehnoloških igračk, toda stroj, ki sta ga gradila s Preklo, je bil nekaj povsem drugega. Bleščeče medeninaste cevi, naoljeni valji, tesno prilegajoča se zobata kolesa in tisto glavno – čarobni ris, ki ga je s filigransko natančnostjo vgraviral na medeninasto ploščo, ter njegov prijatelj (a ne dvojček) iz krede, ki je obdajal stroj. Na pogled se je zdel kot okostje naslanjača, izdelano tako umetelno in pretanjeno, da bi ga bilo greh prekriti z blagom. Iz obeh naslanjal za roke so štrleli vzvodi, izpod sedala pa je štrlela številčnica s ciframi na zobnikih. Potno dlan si je otrl v hlače in iz žepa izvlekel škatlico cigaret. Odprl je pokrovček, z usti izvlekel cigareto iz njega ter jih ponudil še Prekli.

»Smo se mal pohecal, a?« mu je v odgovor rekel Prekla. »Kaj naj s temi čiki s promilom nikotina? Zrak na Kredarici je močnejši od njih.« Zasmejal se je in iz žepa povlekel mehek zavojček delavskih cigaret, ki jih je kadil, odkar je še v osnovni šoli sunil prvo iz žepa dedkovega suknjiča. Prižiganju in prvemu dimu je sledil kašelj, ki pa je zaradi dobro opravljenega dela pred njima vseeno zvenel zadovoljno.

Minulo poletje sta se med preučevanjem drobne knjižice Jurija Vege Disquisitio de supputatione massarum corporum coelestium e solis ipsorum distantiis mediis temporibusque periodicis vprašala, zakaj je razprava napisana v latinščini in ne v nemščini kot njegova druga dela. Ker sta oba tripala na teorije zarot (od tiste, da so člani britanske kraljeve družine v resnici na pol kuščarji, do one, da so člani slovenske politične elite v resnici na pol morske kumare), se jima zazdelo, da bi latinski Georgio de Vega namesto običajnega nemškega Georg von Vega lahko bil šifra, s katero bi iz knjižice izvlekla kakšno skrivnost. Vse skupaj sta si sprva vzela bolj kot vajo iz kriptografije ob večernem odmerku hašišastega dima, toda ko so se na listu pred njima začela izpisovati logična sosledja črk in to v slovenščini, sta široko zazijala ter ob kofeinu in tavrinu naslednjih dvajset ur dešifrirala besedilo.

Zdaj je pred njima stal časovni stroj. No, upala sta, da pred njima stoji časovni stroj. Dokler ga ne preizkusita, je edino časovno potovanje, ki ga je zagotovo zmožen, pot v prihodnost s hitrostjo šestdeset sekund na minuto. A kam najprej?

Kanta je predlagal bolj ziheraško testno potovanje. »Greva skočit en dan v preteklost. Da ga ne pregrejeva.«

»Ohoho, gospod Kanta bi skočil v preteklost za en cel dan,« je zajedljivo odvrnil Prekla. »Da ne bi pregrela stroja. Zakaj potem ne skočiva samo ure nazaj? Ali samo minuto, da se ne bodo zobniki preveč obrabili?« V obraz mu je puhnil oblak dima, da je kolega zakašljal. »Pravkar sva sestavila najbrž  najpomembnejšo napravo v človeški zgodovini in ti bi skočil en dan nazaj. Bravo, res bravo.«

»In kaj predlagaš ti?«

»Da skočiva v resnično preteklost. V preteklost, ki jo nekateri verujejo, drugi špekulirajo, tretji zavračajo.«

»Ja?«

»Se spomniš kronovizije?«

»Tiste televizije, ki jo je sestavil italijanski pater Pellegrino Ernetti? Ki je kazala preteklost in s katero si je ogledal Kristusovo križanje?«

»Točno te.«

»Ti bi šel počekirat križanje?«

»Ne. Čeprav sem razmišljal tudi o tem. Da bi se odpravila na Golgoto in Longinusu sunila Sulico usode.«

»Hudo,« je pripomnil Kanta.

»Ampak potem sem si rekel, da je vse skupaj mogoče prenevarno.«

»In zato se najprej odpraviva v včeraj,« je zmagoslavno dejal Kanta, ki je upal, da se bo Prekla vseeno zagrel za njegov predlog.

»Pa kaj še, bumbar.« Še en oblak dima Kanti v glavo, še en napad kašlja. »Prenevarna ni dolga pot, ampak razmere na Golgoti. Sploh je pa Sulica usode preveč mejnstrimovska za taka hipsterja, kot sva midva.«

»Midva sva hipsterja?« se je začudil Kanta.

»Glej, če so naju celo osnovno in srednjo šolo zajebavali zaradi špeglov, sva zdaj zaradi njih lahko vsaj na videz pripadnika kul subkulture.«

»O tem kul bi se dalo razpravljati …« je začel Kanta, toda Prekla se ni pustil motiti in je nadaljeval.

»Zakaj ne bi skočila v preteklost po res spregledano svetinjo? Upadeva v Betlehem v štalico in iz jasli vzameva sveto slamo.«

»Sveto slamo?«

»Ja. Seno, na katerem se je rodil Jezušček.«

 »Prvič slišim.«

»Saj. Nihče je ne omenja, ampak če ima svojo moč še sveti prepucij …«

»Prepucij?«

»Kožica.«

»Kožica?

»Kalamarček, no. Jezusov obrezek.«

»Zdaj si pa že ogaben.«

»Glej, to ni zraslo na mojem zelniku. V glavnem, če ima svojo moč še sveti prepucij, ni vrag, da je ne bi imela tudi slama, na kateri se je rodil mali Mesija.«

»V redu. Poskusiti ni greh. Če bo stroj seveda sploh deloval.«

»Ni druge, kot da preizkusiva. Koordinate trenutne lokacije in Betlehema sem si dovolil kar sam vnesti v ris. Greva pogledat, kako bodo prerezali popkovino?«

»Lahko. Ampak obljubi, da ne boš dobil kakšnih idej s sveto placento.«

»Častna Ickejeva.«

»Prav, greva.«

Stisnila sta se v medeninasti naslanjač, Kanta je nastavil številčnico, Prekla je povlekel dva vzvoda in časovni stroj je pričel oddajati zvok, podoben drgnjenju dveh kovinskih palic. Beli kredasti ris okultnih znamenj okrog stroja je zažarel z lastno svetlobo in posrkalo ju je v vrtinec.

0. 0. 0000

Stroj se je ustavil s sunkom. Lebdel je sredi popolnega niča, obkrožal ga je zgolj soj medle svetlobe čarobnega risa. Kanta je zaradi šoka malce bruhnil po puloverju. »Krasno, priletela sva v popoln nič. Kako bova našla pot nazaj. Na vodi čutim, da se nama bližajo lovecraftovska božanstva kaosa.« Začel je hlastati za zrakom.

»Na izi si ga vzemi,« je osorno odvrnil Prekla in mu prilepil blago zaušnico. S pogledom je ošinil številčnico. »Ja, genij. Nič čudnega, da sva sredi ničesar, če si nastavil neobstoječ datum. Moram res vse sam?«

Pobrkljal je po številčnici in potegnil vzvoda. Časovni stroj je izginil in gigantska glavonožna lovka, ki se je dvignila za njim, je zamahnila v prazno.

24. 12. 0001

Kanta ob ustavljanju tokrat ni bruhnil. Okrog njiju se je počasi v žarišče izostril vegast hlevček. Bil je v precej slabem stanju. V njem je smrdelo po zatohlem in zdelo se je, kot da je nihče ni uporabljal že dalj časa. Po kotih so visele pajčevine in v jaslih ni bilo niti ene same samcate slamice.

»Očitno datumi tudi tebi ne gredo prav dobro od rok,« se je zarežal Kanta.

»Jebenti,« je zaklel Prekla. »Kakšen bedak sem. Zaradi tebe sem površen. Kako naj bi trezno razmišljal v tistem vakuumu. Tip, ki je prešteval leta od Kristusovega rojstva po vladanju rimskih cesarjev, se je uštel za nekaj let. Tam od tri do sedem. Poskusiva s trojko.«

Pobrkljal je po številčnici, Kanta pa je zategnjeno zapel: »Tam stoji pa hlevček, tam stoji pa hlevček, pra–azni hlevček Betlehem.«

24. 12. -0003

»O, dober dan, a vidva sta prišla pa kar s coprnijo?« ju je nagovoril bradač v orientalski halji in turbanu.

»Mar ni bilo rečeno, da se moramo na pot k maziljenemu odpraviti brez magije, sicer ne bomo doživeli razsvetljenja?« je vprašala ženska poleg njega.

»Sicer pa dokaj nenavadna obredna oprava, če smem pripomniti,« se je oglasil še en bradač, v halji, bogato okrašeni z bleščicami. »Sta iz večernih dežel? Mi prihajamo z jutrovega. V imenu katerega vladarja sta prišla?«

Kanta in Prekla sta odprtih ust buljila v natrpano štalico. Poleg Marije in Jožefa ter njunega deteta, ki se ni zdel novorojenec, je v njej vrvelo. Besede je prvi našel Kanta, ki ni kaj pretirano razmišljal, kako to, da razume ljudi, ki govorijo v njemu neznanem jeziku. »Trije modri!« je izpostavil očitno. »Ampak zakaj vas je dvajset in ne trije?«

»Mar kje piše, da bi morali biti trije?« je vprašal prvi bradač. »Prinesli smo tri stvari, to že res, ampak nas je nekaj več.«

»Oprostite moji nevednosti,« se je vmešal Prekla. »Ampak mlademu maziljencu bi rad sestavil horoskop. Veste, kdaj točno se je rodil?«

»Ja. Natanko pred enim letom, dvema mesecema in petnajstimi dnevi,« je uslužno odgovorila ženska.

»Hvala,« je rekel Prekla, hitro preračunal v mislih, nastavil datum in potegnil vzvoda. Preden sta znova zdrsnila v časovni vrtinec, je še slišal Kanto reči: »A bi mi mogoče takole iz prve roke lahko razložili, kaj je to mira?«

09. 10. -0004

»Lahko bi počakal vsaj toliko, da bi izvedel, kaj je mira,« je negodoval Kanta. »S tem strojem itak ne moreva ničesar zamuditi. V miru bi si lahko prižgala čik in se potem odpravila naprej,« se ga je zaslišalo v hlevčku. Počutil se je, kot bi se vanj uprle vse oči tega sveta in še kakšen par onostranskih. Nenadoma se je globoko v sebi zavedel, da je zmotil blagoslovljen trenutek. Morda celo najbolj blagoslovljen trenutek v vsej zgodovini. Osramočeno se je odkašljal in se zazrl v tla.

Prekla je brez besed strmel predse. »Tu sva,« je nazadnje šepnil Kanti.

Prizor pred njima ju je navdajal s strahospoštovanjem, obenem pa sta se počutila tako pomirjena kot še nikdar. Sredi hlevčka je v jaslih ležalo dete, ki je žarelo z blago, mehko svetlobo. Nad streho so se spreletavali angelci s trombami v rokah, osel pa je neprizadeto žvečil mrvo.

Kanta in Prekla sta sama od sebe pokleknila. Po nekaj dolgih trenutkih spokojne tišine sta vstala in Prekla je nagovoril Jožefa: »Čestitke za otroka. Ni vam ravno podoben, ampak vseeno čestitke.«

»Ja, očitno se je vrgel po mamici,« je dejal Kanta in pogledal Marijo, ki je utrujeno počivala ob jaslih.

»Amm, živijo, Jezus. Kralja, ki prihaja, hozana, pa te scene,« je bleknil Prekla. »Si smeva sposoditi par bilk slame? Za spomin. Nič drugega.«

Dete se jima je zvonko nasmehnilo, kakor se novorojeni otrok še ne bi smel znati smehljati. Prekla je pogledal Jožefa in ta mu je prikimal. Prekla in Kanta sta pograbila vsak šop slame iz jasli, pomahala v slovo in sedla nazaj v stroj.

»Že veš, kaj bova z njo?« ga je vprašal Kanta.

»Nimam pojma, je rekel Prekla. »Bova že doma pogruntala.« Prižgal si je cigareto, globoko inhaliral in nastavil časomer na stroju na leto 2012. Potegnil je vzvoda in …

Skorajda se je zadušil od kašlja, ko se ni zgodilo nič. Še enkrat je preveril datum, potegnil vzvoda in …

Še vedno nič. Razen tipanja po rami. Prst, ki ga je dregal, je pripadal Kanti. Ta mu je s prstom druge roke nakazoval, naj se obrne. Za njima je stal vol, bolščal vanju s topim, vodenim pogledom in jima kazal belkast jezik. Prekla je sklonil pogled. Ris okrog stroja je bil mestoma razmazan, nekje pa ga sploh ni bilo več.

»Ga znaš popraviti na pamet?« je vprašal Kanta.

»Ne,« je zastokal Prekla in zaklel tako mastno, da so angelcem nad hlevcem od groze popadale trombe iz rok. »Ti?«

»Ne. Kaj sem pa vedel, da ga bova morala znova risati.«

»Kaj pa zdaj?«

»Nimam pojma. Vem pa nekaj drugega.«

»Kaj?«

»Za kaj bo dobra sveta slama.«

»Ja?«

»Za tobak. Vsaj upaš lahko, da bo. Sicer se ti bo zmešalo, ko boš skadil tole škatlico do konca. Do naslednjega čika je več kot tisoč petsto let.«

(Objavljeno v reviji Joker)