POSTAVLJANJE HUMORNE PREČKE

Minuli teden sem med sprehajanjem po Facebooku na Godlerjevem profilu pod kratkim filmčkom Mastnakovega ta mladega med oponašanjem Slavoja Žižka zasledil naslednji komentar: »Sem gledala tole vajino oddajo z novim konceptom. [Če slučajno niste na tekočem z jesensko shemo slovenskih razvedrilnih oddaj, naj prišepnem, da gre za Zaigraj še enkrat, sam.] Moja mama je mnenja, da bo to bolj za ljudi z visokim IQ. Resnično se mi ne da še pri razvedrilu - naj bi bilo razvedrilo, razmišljati, kaj sta hotela povedati. Upam, da se bosta tokrat obdržala, bi pa vseeno svetovala, da se bolj približata gledalcu z enostavnimi heci - ampak to je samo moje mnenje.«

V tem kratkem sporočilu je lepo zajeta dilema ustvarjalcev humornih vsebin na našem televizijskem tržišču. Zaradi majhnosti trga so nišne zadeve obsojene na borno število ciljne publike. Podobne zadeve bodo sicer privabile približno enak odstotek ljudi, toda ta bo na tristomilijonskem ameriškem trgu lahko predstavljal že dostojno številko gledalstva, medtem ko bo v Sloveniji gledalcev ravno toliko, kot jih imajo razni lokalni programi z imeni po pisarniških drobnarijah ali osebnih svojilnih zaimkih. Po svoje je izbira logična, sploh če moraš zaradi oglaševalcev priskrbeti čim boljše rejtinge. In tudi če se lotiš kakšne kanček bolj alternativne stvari, še vedno skrbiš, da bo ta dostopna širšemu krogu gledalcev. Na tem mestu se lahko s pepelom posujem tudi sam. Ko sem snemal svoja segmenta za Planet Stand-Up, sem iz svojega materiala namerno izbral bolj sredinske kose, medtem ko sem bizarnih besednih iger in ostrejše politične satire natrosil bolj za vzorec. Sicer nisem skočil na oder in začel z veseliškimi šalami, ki se začenjajo z »Je djav, da …«, toda prečko sem postavil na neko srednjo višino, kjer se sicer moraš malce potruditi, vseeno pa ni preveč vrtoglava.

Zato me je razveselil eden od naslednjih komentarjev pod omenjenim statusom, ki se je glasil: »Sicer nisem gledal oddaje, a imam natanko nasprotno mnenje od zgornje komentatorke. TV oddaj z nizkim IQ imamo že povsem zadosti.« In premike v to smer že doživljamo. Konec koncev naj RTV Slovenija ne bi gledala samo na rejtinge, ampak predvsem na širino svojega programa. Čeprav sem se po ogledu zadnjega Zaigraj še enkrat, sam, vprašal, ali nista Godler in Artač v skeču o filozofih v antični Grčiji mogoče načrtno pokazala sredinca obema tipoma gledalcev ter združila tematiko, za katero moraš imeti vsaj nekaj (četudi zgolj osnovnega) predznanja, s končnim pančem, ki ga razume najpritlehnejši humor vseh družb: joške! Nage joške! Kot bi za koscenarista pobrala strašna Jožeta ob štirih zjutraj po res divji gasilski veselici. In s tem za moj okus prečko spustila do take mere, da pod njo limba ne bi mogel odplesati niti Miki Šarac.

(objavljeno v reviji Stop)