CENZURA ZA OTROKE

Opomba pisca: Danes v Bedančevi beležki objavljamo transkripcijo informativne oddaje za predšolske otroke Medvedkove novice. Gre za pilot novega projekta uredništva za otroški in mladinski program RTV Slovenija, ki nikdar ni ugledal luči dneva. Po poskusnem predvajanju izbranim televizijskim veljakom v sobi brez oken in za zaklenjenimi vrati so edini obstoječi izvod Medvedkovih novic na videokaseti (posnetek se na analognem namesto na digitalnem nosilcu ni znašel zaradi nevarnosti kopiranja, saj pred ogledom niso vedeli, da bo vsebina novic tako šokantna, neprimerna in kvarljiva za predšolske otroke, temveč preprosto zaradi varčevalnih ukrepov na javni televiziji) odnesli v kletni bunker. Tam zdaj skrita pred očmi javnosti počiva v družbi oddaj Radovedni Taček, v kateri Taček naskoči Markovo nogo, Nedeljsko oko, v kateri Marjan Jerman umirjeno pozove sprti strani k argumentiranemu dialogu brez podlih podtikanj, in Nedeljskih 60 iz leta 1994, v kateri so Heleno Blagne pol minute kazali v desnem profilu, ki je imel na gledalce podoben učinek kot odpiranje skrinje zaveze na koncu prvega Indiane Jonesa.

Toda načrt televizijskih pomembnežev, da bi Medvedkove novice zatajili kot Cankar lastno mater ali poslovneži lasten dobiček, je klavrno propadel, ker so vsi prisotni spregledali, da na vrhu kotne omarice stoji Furby. Kosmata igračka si je dobesedno zapomnila vse izrečeno na posnetku (pravkar ste bili priča eni od zgolj osmih letošnjih pravilnih rab pridevnika dobeseden v medijih) in po spletu srečnih naključij prišla v roke avtorju te rubrike. Predstavljamo vam torej oddajo, ki je ne bi smeli videti.

[glasbeni avizo]

Kdo je ukradel marmelado?

Kdo ima za hrbtom strice?

Kdo si je omastil brado?

Glej Medvedkove novice!

Medvedek: Živijo, dragi otroci. Lepo pozdravljeni v Medvedkovih novicah, kjer vam na zabaven in razumljiv način povemo stvari, ki jih gledajo vaši starši, ko vas po risanki pošljejo spat. Tema današnje oddaje je cenzura.

Marko: Cenzura praviš, Medvedek? Kakšne vrste ura pa je to? Jaz poznam samo ročne in stenske.

Medvedek: Ti bučman, ti, to ni nobena ura. Cenzura je takrat, ko nekdo reče, napiše ali nariše nekaj, kar nekdo drug misli, da ne bi smel. Če je ta drugi na položaju moči, lahko skrije njegov izdelek in se dela, kot da tega nikoli ni bilo.

Marko: A tako kot pri nas v vrtcu, ko smo imeli razstavo risbic, pa vzgojiteljice niso obesile Arturjevih slik, ker je risal nage strice in tete?

Medvedek: Ja, točno tako. In tak primer smo imeli pred kratkim v našem uredništvu. Ker nekaterim stricem in tetam ni bilo všeč, da so v otroški informativni oddaji povedali dejstva o nekem sodnem procesu, so se pritožili glavnemu televizijskemu stricu in stricu, ki je zamenjal teto Mišo. Potem so sklenili, da novica ni primerna za otroke in so jo umaknili iz arhiva. Ni jih pa motilo, da so v isti oddaji pred tem povedali dejstva o sodnem procesu za teto, ki je kradla denar svojim delavcem.

Marko: O, to pa vem, to je bila pa teta Hilda, a ne?

Medvedek: Tako je, Marko.

Marko: Sem si jo zapomnil, ker ima jakno take barve kot mi v vrtcu pelerine, kadar nas peljejo ven v dežju, da nas vozniki vidijo. Pa ko so jo kazali pred sodiščem, so jo tudi peljali za roke, tako kot nas.

Medvedek: Hehe. Tristo marljivih čebel, Marko, ti ga pa pihneš. Prav je, da vas vidijo. Tako se izognete nesrečam. In prav bi bilo tudi, da bi otroci lahko videli celotne oddaje, namenjene njim, ne pa, da jih cenzurirajo. Pa lahko noč, otroci.

Marko: Medvedek, lej, k mam v enem nosu bel smrkelj, v drugem pa zelenega. Ker misliš, da ma boljši okus? Na, a boš probal še ti?

[konec transkripcije]

 (objavljeno v reviji Stop)