NOGOMETAŠI NA ROBU
V HBO-jevi poletni shemi je vso pozornost posesal Pravi detektiv. Druga sezona seciranja psihološko razsutih detektivov v lovu na storilca gnusnega zločina, prepletenega z navezo lokalnih mafijcev in koruptivnih oblasti, počasi stopa na plin in se približuje obratom prve sezone, toda če jo bo želela dohiteti in voziti vštric z njo po aveniji nepozabnih, bo morala še dodatno naoljiti motor s preobrati.
V detektivovi senci pa sta na plan pokukali dve polurni seriji komičnega značaja. Prva so Nogometaši (Ballers), ki spremljajo prekupčevanje z igralci v severnoameriški nogometni ligi pod taktirko napetih bicepsov, tricepsov in nekaj mišic, ki jih ima samo on, Dwayna Johnsona. Že zaradi majhne priljubljenosti ameriškega nogometa v naših logih bodo Nogometaši pri nas bržda zgolj nišna uspešnica med ljubitelji jajcometa, četudi se da njihove zgodbe prestaviti v katerikoli drugi profesionalni šport, za katerim stojijo nori denarji sponzorjev. Sploh z norijo glede letošnjega podpisa pogodbe Gorana Dragića z moštvom Miami Heat. Je pa nadaljevanka simpatično aktualna s tematiko finančne odgovornosti, ki je tako mladim kot upokojenim športnikom v Nogometaših kronično primanjkuje.
Bolj v sozvočju s slovenskimi gledalci bo tako serija Na robu (The Brink), ki si želi biti Dr. Strangelove za sodobne čase. Za razliko od Kubrickove prefinjene satirične mojstrovine v nadaljevanki, ki so jo posneli že pred Francovim in Rogenovim Intervjujem, v njej ne najdemo igralca, ki bi upodobil več vlog tako kot legendarni Peter Sellers, a igralci so izbrani modro. Predvsem Jack Black, ki je v vlogi Alexa Talbota, uslužbenca ameriškega zunanjega ministrstva v Islamabadu, zadolženega za projekte pitne vode, odigral klasičnega Jacka Blacka. Talbot se po državnem udaru v Pakistanu znajde v rokah vojaške hunte, edini človek, ki mu je pripravljen pomagati, pa je njegov šofer Rafiq (Aasif Mandvi, ki ga redno spremljamo na Stewartovem The Daily Showu), ki do njega začuti skoraj ghandijevsko usmiljenje, četudi se Talbot neprestano dokazuje kot ignorantski bebec, ki mu je malo mar za krajevne običaje in kulturo.
Poklon Dr. Strangelovu seveda ne more brez vojne sobe, četudi vsaj v prvih dveh delih v njej še ni prišlo do razgretega položaja, ko bi bila potrebna pridiga o vedenju, ki vojni sobi ne pritiče. Fokusna točka v njej je zunanji minister Walter Larson v podobi Tima Robbinsa, ki ne le premore največ zdrave pameti od vseh prisotnih politikov in generalov, marveč jih prekaša tudi v izprijenosti spolnih fantazij. Walterjeva asistentka Kendra (Maribeth Monroe) kot ena najsvetlejših točk serije v njunem komičnem odnosu igra resno polovico, ob kateri Larsonove čudaškosti še bolj zasijejo.
Tretje oglišče dogajalnega trikotnika je letalonosilka s pilotom Z-Pakom (Pablo Schhreiber), ki na pomembnem poletu sopilotu podtakne napačno tableto, ki mu ne nabije koncentracije, ampak ga odpelje na lepo psihedelično popotovanje.
Na robu se napaja s trenutno geopolitično situacijo in satiro vleče iz nje ter hib nastopajočih oseb. Vseeno se primerjava z Dr. Strangelovom zdi previsoko leteča, saj Na robu posega po širšem humorju in žogo dostikrat ustreli ob prvi podaji. Šale niso posejane pregosto, marveč se zdi, da spremljamo resnične dialoge in ne spisane scenarije, kjer je sleherna beseda bodica, kar je kdaj lahko dobra lastnost, kdaj pa slaba. Vseeno serija, ki jo preveva pacifistični duh in ne maha z ameriško zastavo ob streljanju s šibrovko, premore dovolj prebliskov, da je vredna ogleda. Sploh za ohlajanje po Pravem detektivu.
Objavljeno v reviji Vklop.