DINASTIČNI IMPERIJ

Oni dan sem med večernim sprehodom po daljincu na programu Fox naletel na prvi del ameriške serije Imperij, ki se je izvirno odvrtela v prvih mesecih letošnjega leta. Tedaj sem novice o njej ujel v periferni vid, a me niso toliko zrajcale, da bi si jo ogledal. Zdaj, ko sem jo dobil servirano na pladnju, sem sklenil tvegati tisto slabo uro, da vidim, ali sem ji pripravljen nakloniti še preostalih enajst.

Imperij pripoveduje o raperskem mogulu Luciousu Lyonu, ki ob soočenju s smrtonosno boleznijo sklene po vzoru kralja Leara zapustiti svoje cesarstvo glasbene založbe in ostalih poslovnih pritiklin tistemu od treh sinov, ki bo najbolje zadostil njegovim neizrečenim pogojem. Sleherni od njih ima svoje prednosti in slabosti. Najstarejši Andre je diplomant prestižne poslovne šole, a trpi za bipolarno motnjo in akutnim pomanjkanjem kakršnegakoli glasbenega talenta. Srednji Jamal je talentiran pevec in avtor, a kaj, ko ga v očetovih očeh črni eden naglavnih grehov raperske možate paradigme – rad ima moške. Najmlajši Hakeem je vzhajajoči reper, ki izkazuje ogromne obete, a je po drugi strani svojim letom in bogataškemu okolju primerno nadut, brezbrižen in prenagljen. Da bi se spopad med brati še zaostril, se po sedemnajstih letih iz ječe vrne njihova mati Cookie. Na službeno potovanje v deželo oranžnih oprav se je odpravila, da bi zaščitila kariero bivšega moža, saj ga ni hotela izdati, da bi si skrajšala kazen.

Zgodba, v kateri je zaznati obrise Jay-Z-ja, P. Diddyja, Suge Knighta in drugih resničnih vladarjev reperskih založniških cesarstev, ki sem jih spremljal ob glasbi, s katero sem odraščal, me je pritegnila do te mere, da sem sklenil v zgodbo vložiti dodaten čas in pri tem storil kapitalno napako, ki se rada zgodi, če želiš v serijo vstopiti neomadeževan s prevelikim predznanjem. Vanjo sem se vrgel brez branja recenzij in odzivov gledalcev, zaradi česar sem v Imperij vstopil skozi napačna vrata. Po prvem delu sem pričakoval dramsko zgodbo o razgradnji medčloveških vezi v boju za prevzem oblasti, po nekaj nadaljnjih delih pa ugotovil, da sem dobil prav to, le brez tistega dramskega predznaka. Imperij je namreč polnokrvna žajfnica, ki se tega zaveda in je ni sram tega obračati v svoj prid. Tako kot hiphop sempla vzorce starih komadov in jih oblikuje na novo, tako se Imperij navdihuje pri preteklih uspešnicah milnate zabave, pri čemer prednjači Dinastija, le da se tu ženski ne sklofata v bazenu, marveč na mizi za biljard.

Zaradi žajfaste zasnove seveda odpadejo poglobljeni psihološki razrezi posameznih likov. Vsak sicer sledi glavnim smernicam lastnega osebnostnega orisa, toda skakanje iz ene čustvene skrajnosti v drugo in prilagajanje odnosov do drugih oseb ne sledi dramaturškemu loku posameznega jaza, marveč potrebam pripovedovanja zgodbe, ki želi ponuditi čim več zasukov. In pri tem niso amaterji. Zavezništva se sklepajo in razdirajo, okostnjaki padajo iz omar hitreje kot na konvenciji predavateljev anatomije, ki ne znajo uporabljati ključavnic. Brzostrelna razkritja spletk in protispletk puščajo odprta usta gledalcev, toda usta zevajo tudi zaradi mestoma lesenih ekspozicijskih dialogov in dolgočasnega predvajanja enih in istih pobliskov iz preteklosti likov, da bi jih ja razumeli. Izvirna glasba, ki jo nadzoruje Timbaland, ponudi nekaj komadov, ki ga konkretno napokajo, a večini se sliši, da za njimi stoji ena sama produkcijska roka.

Lahkotna zabava, ki se trudi razdreti tudi kakšno družbeno perečo temo, a v srčiki ostaja zvesta žanru. Sladkorček so epizodni glasbeni gostje od razštelane Courtney Love, ki kot navlečena Elle Dallas išče vrnitev na lestvice, do Snoop Dogga, ki pride brezsramno promovirat svoj dejanski aktualni album. Za tiste večere, ko želite poslati možgane na pašo.

Objavljeno v reviji Vklop.