SLONI, ODETI V ČRNINO

Na začetku študentskih let sredi devetdesetih sem redno zahajal v knjigarno na vogalu Kongresnega trga. Tedaj je bila to obvezna destinacija, kamor se je zavilo vsakič, ko so me pete prinesle po peš po Slovenski cesti in se nisem mimo fijakal z razmajanimi zelenimi trolami ter ob nenadnem zaviranju šoferjev redno grabil za lesene stole, podložene s celim herbarijem žvečilnih. Če je Konzorcij na drugi strani takrat še prometne ceste ponujal pisano paleto kanoniziranih besedil, ki so mi jih v branje predpisovali profesorice in profesorji na anglistiki, je bila kotna knjigarnica vrelec čtiva za dušo. Od kopice stripov, kjer sem se na prvi pogled zaljubil v Larsonov The Far Side, do skorajda nepreglednih metrov fantazijske literature, izmed katere je s pisanimi in norčavimi naslovnicami izstopala serija o Discworldu, ki jo je pisal mož zvedavega pogleda in črnega klobuka, Terry Pratchett.

Najbrž me je k njej pritegnila prav ta pobalinskost, ki so jo izžarevale naslovnice Josha Kirbyja. Kot bi zrl v prizore iz fantazijskih antologij skozi montypythonsko kukalo. In priporočila na hrbtni strani, ki so obljubljala najbolj krohotalno branje, kar jih je. S kančkom dvoma sem si izposodil nekaj začetnih knjig pri kolegu, ki je bil že zagret navdušenec nad ploščatim svetom, ki pluje po vesolju na hrbtu štirih slonov, stoječih na želvi velikanki. Listi so se obračali, kot bi bral na burji, in že po naslednjo dozo romanov sem se s polno denarnico odpravil v knjigarno, saj sem vedel, da knjig ne bom bral samo enkrat.

Zakaj? Ker se je pod vrhnjo, huronsko smešno plastjo humorja ter literarnih in popkulturnih referenc skriva bržda najbolj z iskreno humanistično noto prežeto pisanje, kar ga lahko najdemo na lestvicah najbolje prodajanih knjig. Pratchett je po prvih nekaj romanih, v katerih se je norčeval predvsem iz klasik fantazijske književnosti, ugotovil, da je svet Plošče (kakor nosi ime v slovenskih prevodih, ki mu z izjemno prvega, Barve magije v prevodu Maje Novak, delajo krivico) izjemen pripomoček za nastavljanje ogledala našemu svetu. Da so čarovniki, coprnice, škrati, troli, vampirji in druga izmišljena bitja njegovega sveta lahko najbolj iskren odsev ljudi, ki naseljujejo Zemljo. Z izjemno ostrino je seciral medčloveške odnose, se rogal vojnim hujskačem, iskal dobroto in sposobnost v sleherniku, ki je sposoben spremeniti svet, razgaljal mehanizme okostenelih verskih institucij, kukal za bleščavo glasbenega in filmskega sveta. In to tako dobro, da so ga nekajkrat, kakor se je rad pohvalil na zavihkih knjig, dejansko obtožili pisanja književnosti.

Kritiška srenja ga nikdar ni popolnoma priznala, kakor pač rada zataji množično prodajane avtorje. A mogoče mu je ravno to pomagalo, da so njegova dela iskreno živela med ljudmi, kakor je v nekrologu za Guardian zapisal pisatelj Frank Cottrell Boyce, ki Pratchetta po satirični veličini primerja s Swiftom.

O globoki človečnosti njegovih del najbrž najbolje priča dejstvo, da je eden najpriljubljenejših likov iz romanov o Plošči Smrt (anglosaksonsko maskulinizirana antropomorfna personifikacija). Ta vedno GOVORI V VERZALKAH in se ne neha čuditi človeškemu umu. In prejšnji teden je Smrt potrkal na vrata svojega avtorja. Pesek v peščeni uri je dotekel in telo, ki mu je um šibila zahrbtna bolezen, je omagalo. Črni klobuk je obvisel na obešalniku, a njegova dela živijo dalje. Če pravica obstaja, kmalu tudi na spisku kanoniziranih romanov v šolski snovi.

Objavljeno v reviji Stop