NE VEM, NE VEM
Prejšnji teden sem z zanimanjem pričakoval Vem!, novi televizijski kviz, ki ga je TV Slovenija napovedala za večerni preddnevnikovski udarni termin in ki je bil povod za eksodus risanke v zgodnejše ure. Po ogledanem rečem lahko le: Bravo, RTV Slovenija, uspelo vam je. Ob konceptu tega kviza sveže deluje celo Fina gospa, ki je pred njim zasedla elitno časovno lokacijo. Najprej sem hotel viti roke, kako je televizijski hiši, ki že dvajset let nepretrgoma in brez kakovostnih nihanj v naše domove prinaša Male sive celice, uspelo ustvariti kviz, za katerega se zdi, da je na programu zgolj zato, da lahko pokurijo tista vprašanja, ki so bila prelahka za osnovnošolske sivoceličarje. Nakar so me znanci prijazno opozorili, da ne gre za sveže domišljen format, ampak odkupljeno licenco. Kar je najbrž drugi največji feler slovenskih teve hip pri kupovanju formatov, ki ga je v fotofinišu premagal le odkup licence za Lepo je biti sosed.
Človek se vpraša, zakaj se – če se že kupuje preverjene oddaje – niso odločili za kviz tipa Zasledovanje (Potjera/Chase), ki ga v istem časovnem terminu predvajajo na prvem programu hrvaške televizije. Mi pa smo dobili kviz, v katerem se dogaja celo manj kot v telefonskih nategancijah na mini kanalih. Le da so pri Vem! bolj pošteni in ne cuzajo denarja lahkovernežem, ki čakajo na telefonskih linijah.
Težava dotičnega kviza je namreč brezpredmetnost vprašanj, ki prispevajo črke v križanko oziroma mrežo. Ob poizvedbah, kakršne so »Kateri je edini samoglasnik v krogu?«, »Kaj je na levi strani nahrbtnika?«, »Kaj ima Majda, česar nima Maja?«, bi bilo namreč vseeno, če bi morali kandidati preprosto ob pisku sirene preizkusiti svoje reflekse in tisti, ki bi najhitreje pritisnil na gumb (predčasno tapkanje bi pomenilo dikvalifikacijo), bi lahko ugibal geslo s črko, ki bi jo naključno določil računalnik. S temi nesmiselnimi vprašanji se umetno podaljšuje trajanje oddaje in zmanjšuje dinamika. Voditelja tu nista kriva nič, saj delata pač s tistim, kar jima je dano.
Edina resnično zanimiva je finalna igra, ki pa traja cele tri minute. Kombinacija sreče pri odkrivanju črk in sposobnosti asociativnega mišljenja na določeno temo deluje. A kaj podobnega bi morali spremljati že od uvodne špice naprej.
Toda ko smo o kvizu debatirali na Facebooku, je znanka sprožila utemeljen pomislek. Zapisala je namreč, da so ustvarjalci očitno mislili na starše otrok, ki se ravno učijo brati. »Po petih urah žužnjanja je naš prvošolec končno za pet minut utihnil, ker išče manjkajoče črke. Plus globoko premišljuje o tem, kdo je Marko Brecelj. Kar sploh ni tok slabo.« Namesto Velikih sivih celic smo torej dobili Mičkene sive celice. Nerisano risanko namesto risanke. Kar je povsem legitimna odločitev ustvarjalcev programa. Tisti, ki smo si obetali česa zahtevnejšega, pa bomo očitno še vedno morali preklapljati na tuje kanale.
(Objavljeno v reviji Stop)