Viralni poet
Pri Oxfordovem angleškem slovarju so za besedo leta 2013 izbrali selfie, fotografijo samega sebe, ki jo pritisneš s telefonom, pozicioniranim v iztegnjeni roki, da spominjaš na upokojenca, ki skuša s škatlice zdravil prebrati, koliko tablet mora snesti pred zajtrkom. V zaključnem finalu je med drugim pometla z besedami twerk (ples, pri katerem oponašate uporabnika javnega stranišča, ki je po opravljeni veliki potrebi ugotovil, da je zmanjkalo toaletnega papirja; popularizirala ga je Miley Cyrus), binge-watch (gledanje na dušek, redna tema pričujočih zapisov in tretji največji krivec za razvoj podočnjakov) in bitcoin (denarna valuta brez centralne banke, ki ti je ne morejo zamrzniti; vsaka podobnost s premoženjem slovenskih tajkunov je zgolj naključna).
Če pri OED izbirajo novo besedo, ki je zaznamovala preteklo leto, bi lahko za besedo desetletja izbrali pridevnik viralen. Beseda, ki si je s pojavom družabnih omrežij nadela popolnoma nov pomen in je zlorabljena bolj kot narekovaji v novinarskih besedilih. Marketingarji so zavohali njen eksotični zven in možnost, da naivnemu naročniku prodajo obete, da bo za minimalen denarni vložek njegov produkt ali storitev postal zvezda youtuba ali facebooka. Tudi sam sem nekajkrat sodeloval v kampanjah, ki so v svojem pitchu – ali kakorkoli se že ta teden v trženjskem argoju reče predstavitvi – omenjale viralne posnetke. Pa smo klatili šale, grizli surova jajca, pobijali doktorja Janeza in Meto z osmim potnikom, hlinili gole selfije, ampak prave viralnosti ni bilo. Pa ne zato, ker bi bili posnetki slabi. Ampak zato, ker se viralnost le malokrat zgodi sama po sebi. Kaj ti pomaga še tako dober filmček, če si ga splavil zgolj na svoji facebook strani s 138 všečki in ga retvital 38 sledilcem. Za viralnost moraš pripraviti strategijo. Kakor recimo hrvaški komik Ivan Šarić s svojo prošnjo Jonu Stewartu, voditelju The Daily Showa, naj ga vzame v svojo ekipo. V nulo naštudirani časi objav po različnih družabnih omrežjih, točno določeni naslovi in spremni teksti so kulminirali v dobrega pol milijona ogledih.
Prejšnji teden pa sem tudi sam končno doživel čar viralnosti. In to tiste najlepše. Spontane. Seveda ne v tako gromozanskem obsegu, kot zgoraj omenjeni, pa vseeno tak, da sem bil vesel, da sem sliko, ki se je razširila po slovenskih internetih, naložil na imgur in ne na svoj blog, kjer bi v nekaj urah pokuril zakupljen mesečni prenos podatkov. Začelo se je nedolžno. Ob Prešernovem rojstnem dnevu sem si dejal, da bi bilo fino prenesti kakšno njegovo delo v parodični format debate na družabnih omrežjih. Najbolj logične so se zdele fabulativno krepke balade, od katerih se je za najhvaležnejšo izkazal Povodni mož, saj v njem nastopa sam Prešeren. Nekaj ur klikanja, tipkanja in lepljenja slik pozneje sem tvitnil Povodnega moža na facebooku, ki je urno splaval, kot bi ga vrgel v mrzle smaragdne vode Soče. Da se je zlil čez robove bazena mojega običajnega občinstva, mi je dalo vedeti prijateljevo sporočilo čez kakšno uro: »Stari, internet je razneslo zaradi tega Podvodnega moža... ko ti mama pošlje to sliko iz službenega maila, potem veš, da si penetriral globoko.«
In tako sem tudi sam postal viralen. S pomočjo Prešernove čemernosti, Čopovega všečkanja vodnih vrtincev in Uršikinega selfija. Če se vam je dvoživka v cilindru izmuznila pod radarjem, pa jo najdete tukaj.
(Objavljeno v reviji Stop)