Domovinski skok čez morskega psa

Kadar v televizijskih debatah s kolegi nanese beseda na Domovino, se naša mnenja krešejo, da je vse skupaj bolj podobno sestanku koalicijskega vrha kot omikanemu diskurzu televizijskih zanesenjakov. Za nekatere je vohunska serija o najdenem vojnem ujetniku, ki je skrivoma zamenjal strani, izgubila verodostojnost, ko se Brody v finalu prve sezone ni razstrelil sredi bunkerja, polnega vladnih uslužbencev. Tu sem tudi sam kanček besno odložil kozarec na klubsko mizico (in svojo nejevoljo še poudaril s tem, da ga nisem dal na podstavek), toda razmerje med Brodyem in hčerko Dano je bilo prikazano tako, da bi hčerkine besede bila zadovoljiva motivacija za drugačno odločitev. Za druge je bila točka preloma začetek burnega ljubezenskega razmerja med  Carrie in Brodyjem,  ki pa sem ga sam dojemal kot dodaten košček v mozaiku impulzivnih in neracionalnih Carriejinih odločitev, ki zgolj otežujejo njen že tako zapleten položaj, ter so tako dodaten gradnik njene osebnosti kot tragične junakinje.

Negodovanje dela gledalcev se je ob začetku tretje sezone še okrepilo. Kar je bilo na neki način razumljivo. Domovina se je prvih delih tretje sezone skorajda povsem odmaknila od vohunskega dela in nam namesto tega ponudila prikaz propada Carrie ter Brodyja in njegove družine, ki se mora spopadati z dejstvom, da je pater familias odgovoren za enega najhujših terorističnih napadov na ameriških tleh. Namesto vohunske drame smo dobili razrez soočanj. Dane z očetovimi lažmi. Jessice z Daninim poskusom samomora. Carrie z novimi konfrontacijami s Saulom, ki jo kot novopečeni v. d. direktorja Cie javno potunka, da bi rešil čast agencije. Dodajmo še minimalno prisotnost Brodyja, ki se pojavi zgolj v enem delu (vendar takrat zavzame skorajda celo uro programa in nekajkrat z maničnimi pogledi skorajda ujame Carriejine kameleonaste zrkalne akrobacije), in zdelo se je, da se je Domovina krepko odrinila za poskok čez metaforičnega morskega psa (oziroma se skrila v hladilnik pred jedrsko eksplozijo). Še sam sem že držal vrv, da spustim zastavo na pol droga, ko so ustvarjalci prestavili v višjo predstavo in nam razkrili širšo sliko dogodkov, ki so jo spretno skrivali pred nami. In če smo po prvem osupljivem preobratu premlevali verodostojnost določenih Carriejinih dejanj, je nadaljnje dogajanje ponudilo tudi razloge za dotične potencialno scenaristično kočljive reakcije.

Trenutno dogajanje ne dosega napetosti in intenzivnosti prve sezone, še posebej ob določenih razvlečenih in (vsaj za zdaj na videz) brezpredmetnih zastranitvah od osnovne zgodbe agentke in vojaka, kakršen je Danin pobeg z njeno novo simpatijo, ki se zgodbovno konča v slepi ulici. A vseeno počasi postavlja stvari na svoje mesto (oziroma ravno nasprotno, kar serija počne že od začetka) in dokazuje, da je Domovina še ena od pripadnice nove generacije teve serij, pri katerih ne moreš pričakovati hipnih odgovorov, marveč moraš za končno izkušnjo spremljati celotno zgodbo, saj se klifhengerji zadnjih sekund minulega dela ne razrešijo v uvodnem kadru novega.

(Objavljeno v reviji Stop)