KROG V TRIKOTNO REŽO

Končno nas je doletel tisti trenutek, pred katerim starši – še posebej tisti, ki so prepričani, da je avra njihovega potomca ovita v fino plast tolčenega kopirnega papirja – trepetamo. Obisk psihologinje v okviru sistematskega pregleda, ko dete upihne tretjo svečko na torti. Kar je tudi edina stvar, ki jo naredi s torto. Iz osebnih izkušenj torta otroka zanima zgolj toliko časa, dokler si pripravljen ob njej stati vpozoru s fajercajgom v iztegnjeni roki, da zadovoljuješ njegove nujne pihalne potrebe. Same sladice se dotakne zgolj, če je na njej figurica njegovega priljubljenega pravljičnega junaka iz fondanta. Tedaj je treba torto vtakniti pod varnostno stekleno kupolo, svečke pa je pametneje postaviti kar na kupolo samo. Sicer se torta, še preden bi jo kdorkoli odnesel v usta, spremeni v travnik, kjer Pujsa Pepa in njen bratec Jure čofotata po blatnih lužah, ki so v primeru čokoladne torte še posebej realistične. Nakar kogarkoli mine nositi torto v usta. Še najlažje jo recikliraš na naslednji zabavi kot grmado.

A vrnimo se k obisku psihologinje. Starši se ga bojimo, ker nam zna prinesti trenutek streznitve in kot pelinkovec grenke resnice, da naši sončki niso nič posebnega in so normalno razviti za svojo starost. Te besede psihologinje bržda delujejo kot kad ledene vode na ambiciozne starše, ki deco po prvem dopolnjenem letu hiti vpisat na čim več interesnih dejavnosti in krožkov, da mu čez štirinajst let ja ne bi zmanjkalo tiste pol točke za vpis na bežigrajsko. Za zadani cilj je poleg dojenja do tretjega razreda to največ, kar lahko storijo.

A pot do tja ni lahka. Pri dvanajstih mesecih otrok začne hoditi na angleške in nemške urice, pri osemnajstih mesecih ga pošljejo na učenje čela v kompletu z glasbeno teorijo, ob drugem rojstnem dnevu za darilo prejme tečaj ontologije in še pred dopolnjenim tridesetim mesecem njegove popoldanske zadolžitve v kombinaciji z urami v rednem vrtcu poskrbijo, da se domov vrača uro za starši. Nato žarečih oči in visokoletečih upov kot slovenski udeleženci Evrovizije pripeljejo otroka k psihologinji, ki se sploh ne zmeni za dekličine ali dečkove tujejezične veščine. Malo ji je mar za pretanjeno virtuoznost naslednjega Mozarta na klavičembalu. Sploh ga ne povpraša po razmerju med mišljenjem in Bitjo pri Heideggerju. Ponudi mu plastično hišico za lutke in figurice, ki jih otrok vidi prvič, saj zaradi natrpanega urnika nima časa za igro.

Ko mama in oče izpolnjujeta vprašalnike o otrokovem razvoju, ki po obsegu skorajda prekašajo Vojno in mir, otrok tako izkoristi prvih pet minut v tednu brez zadolžitev in presrečno zadrema kar na stolčku za mizo. Ko ga prebudijo iz dremeža, najprej matasto strmi v like, ki naj bi jih vstavil v pripadajoče reže, nakar se le predrami. Na vprašanje psihologinje, katera žival mijavka, dete odvrne »felis catus«, čemur sledi odkimavanje in besede: »Ne, ni kaktus.«  Roditelja se začudeno spogledujeta, kdaj se bo psihologinja začela z otrokom pogovarjati v aramejščini, a tega ne dočakata. Namesto tega pove njima, da je njun otrok normalno razvit, ter da je rešil tudi že kakšno nalogo za pol leta starejšo populacijo. Onadva nemo obsedita, čez kako minuto znova najdeta dar govora, se poslovita in odneseta otroka, ki je znova izkoristil nekaj prostih trenutkov v urniku in zadrnjohal.

Midva teh skrbi nisva imela. Mogoče nama bo žal kdaj pozneje, ko mu bo zmanjkalo pol točke za vpis na bežigrajsko. Ampak to je v za zdaj še daljni prihodnosti. Trenutno se sekiram le, ker se nisem pozanimal, kaj psihologinja med testom sprašuje otroka. Tako bi ga lahko natreniral, da bi na vprašanje »Kaj plava?« odgovoril »Martin Strel«, na vprašanje »Kaj leti?« pa »Vsake pol leta vodstvo slabe banke.«

ZLOBCI ANTE PORTAS

Gotham je v drugo sezono mračnjaške detektivke vkorakal skozi široko odprta vrata. A kaj, ko vrata pripadajo lokalnemu zaporu/umobolnici Arkham, skozi katera pobegne prgišče sprevrženih umov. Tehnično gledano sicer ne pobegnejo, marveč jih iz kehe reši Tabitha Galavan, ki jih dostavi bratu Theu, visoki živini gothamske gospodarske zbornice, ki ima z mestom svoje namene. Ti se prvenstveno glasijo: nad Gotham naščuvaj izurjeno skupino elitnih zločincev, da bi očistili mesto s krvjo in ognjem. Kljub targaryensko zvenečemu načrtu med zlobci ni Viserysa, opazimo pa osebe z zametki ikoničnih stripovskih antijunakov od Harley Quinn do Jokerja. Vprašanje je le, koliko namigov, ki jih nam ponujajo ustvarjalci serije, je resničnih, in koliko zgolj lažnih sledi, ki nas bodo popeljale na obed rdečih slanikov.

Toda pisan nabor zlobcev, ki bodo počasi izgubili mlečne zobe in se transformirali v kultne zločinske veleume ni največja preobrazba, ki smo jo deležni v drugi sezoni proto-netopirščine. Ta se zgodi v središčnem liku, detektivu Jamesu Gordonu, ko policijski komisar Loeb najde izgovor, da ga izpusti, čeprav je bil Gordon že degradiran na nivo uličnega policista in tako rekoč nezmožen kakršnegakoli boja proti korupciji v policijskih vrstah. Zdi se, da je njegovih svetlih namenov in poslanstva konec, toda na obzorju se vseeno zariše žarek upanja. Le da žarka ne oddaja svetlo sonce, marveč črna luknja, ki grozi, da ga bo posrkala vase. Da bi se Gordno znebil Loeba z mesta komisarja in dobil nazaj svojo značko, je pripravljen stopiti v španovijo s Cobblepotom, Pingvinom, ki je po Falconejevemu vdoru v tla postal de facto vodja gothamskega kriminalnega podzemlja, vendar mu tekmeci še ne priznavajo popolne oblasti.

Čeprav se je Gordon že v prvi sezoni nekajkrat gibal na sivi meji med legalnim in nelegalnim, še nikdar ni doživel takšnega padca z idealistične platforme, na kateri je vstopil v svet gothamske policije, saj tokrat med pobiranjem dolga za Cobblepota – sicer v samoobrambi, a vseeno – ubije šefa manjše kriminalne frakcije, kar nam obeta vsaj nastavek za kakšen notranji boj v prihajajočih delih in morebitno globljo psihološko razdelavo določenih likov.

Slednje lahko pričakujemo tudi zaradi nove pripovedne strukture serije, saj se odmika od vsakotedenskega zločina k bolj povezanemu narativnemu loku. Tako ima Gotham možnost, da naredi naslednji kakovostni preskok k trdnejši psihološki karakterizaciji. Sama produkcija nadaljevanke je vizualno skoraj brezhibna, saj uspeva v vzbujanju klavstrofobičnih občutkov milijonskega mesta, ki lebdi nekje med včeraj in zdaj, kjer se noir estetika prepleta z mobilnimi telefoni. Mogoče bo prav vzpon zlobcev poskrbel za večjo čustveno razgibanost glavnih likov, ki se na trenutke zdijo precej dokončni brez možnosti nadaljnjega razvoja ter lahkotni večerni kratkočasnici dodal Zaardonovo težo.

Objavljeno v reviji Vklop.

HOMO SELFIENS

V zadnjih letih so gospodarji naših oči postali telefoni. V noben drug predmet ne uperjamo pogleda toliko kot v te ploščate komunikatorje, ki so že skorajda spojeni z našimi dlanmi. Industrija, ki je izumila prednjo kamero, da lahko na telefonih občudujemo krono stvarstva, lastni ksiht, je vez zgolj še poglobila. Po nekaterih statistikah naj bi na dan posneli več kot milijon selfijev, po drugih, širokogrudnejših, pa naj bi vsak dan v digitalno obliko prenesli kar triindevetdeset milijonov selfijev. Dva odstotka vseh pripadata seveda našemu predsedniku med nastopom v tej ali oni manualni vlogi.

Nakar je prišel še selfie-stick. Palica za samovšečkanje, Narcisov štil ali kakorkoli mu želite reči, ki poleg osnovne naloge opravlja še dve dodatni: mlajšim osebam pomaga ohranjati nedolžnost, starejše osebe pa lahko z njeno pomočjo berejo esemese vnukov s prostimi očmi. Selfijem se ne da ubežati. Snemamo jih vsi, radi pa si jih tudi privoščimo v šali. Perica Jerković je tako z novo predstavo, ki jo je naslovil Zgodovina selfi butla, zarezal naravnost v zeitgeist, a monokomedija, ki jo je premierno predstavil na začetku oktobra v SiTi teatru, je vse prej kot zgolj skupek šal o samovšečnosti človeške rase.

Perica – ki selfie definira kot »magični trenutek, ko se v eni osebi srečata slab fotograf in podpovprečen model« – norijo nad samoupodabljanjem izkoristi za sprehod po zgodovini umetnosti, kjer preteklost konstantno aktualizira z vzporednicami današnjemu svetu od komentarjev uporabnikov pod jamskimi poslikavami do Titovih družbenih omrežij.

Kljub temu, da je nova Jerkovićeva stvaritev odmik od stand upa, po katerem ga poznamo, in si privošči bolj gledališko obdelavo snovi, v katero je vključeno orjaško platno v obliki telefona, na katerem spremljamo vizualno komponento predstave, ter gostovanje Tina Vodopivca po telefonskem klicu in Klemna Slakonje na zaslonu v vlogi Peričinega skvošovskega kolega poševnica sesljajočega filozofa, je oseba na odru še vedno neločljivo povezana z njim samim. Nastop je prepreden z avtobiografskimi zgodbami, ki so njegovo najmočnejše orožje, ko v vsakodnevnih peripetijah išče absurde in nepričakovane miselne preskoke. A za razliko od standuperskih celovečercev, ki se naslanjajo na asociativno zgradbo in občasno navezavo na predhodno povedano, ki daje vtis strukture, ima Zgodovina selfi butla jasen dramaturški lok, med katerim se najde prostor tudi za resna razmišljanja.

V slednjih je posebej vidno izvrstno scenaristično delo, ki ga je Perica opravil s tesnim sodelavcem Markom Kumrom – Murčem, saj bi glede na vsesplošno humorno naravo predstave lahko izpadli ceneno ali samoparodično, ampak jim uspe – kje tudi kanček manipulativno – zabrenkati na naša čustva.

Preverite tudi sami, kako je neandertalec – Po imenu Boštjan. Le kje je dobil navdih za kombinacijo tega imena s podobo Divjebabnega hominida? – ustvaril kostno piščal in kako posneti ultimativni selfi. Ni butlasto.

P. S.: Seveda ne smem zamolčati, da se s Perico poznava, da sva si mnogokrat delila oder in da je za moj okus naš najboljši stand up komik. Vendar z zgoraj zapisanim mislim resno. Pojdite gledat.

Objavljeno v reviji Vklop.

NOVE NOČNE MUZIKE

Letošnji september je prinesel še zadnji dve v nizu rošad gostiteljev večernih in nočnih oddaj na ameriških televizijah. Late Show s Stephenom Colbertom, ki je nasledil Davida Lettermana, je medtem, ko berete te vrstice, zakorakal v četrti teden predvajanja, The Daily Show, kjer je Jona Stewarta zamenjal Trevor Noah, pa se je komajda otresel deviškosti premiernega tedna. Prvi že televizijska institucija, ki je s svojo satirično oddajo Colbert Report skrbel za najostrejše mainstreamovsko bičanje političnih traparij, drugi stand up komik, zvezda v rodni Južnoafriški republiki, drugod pa bolj kurioziteta, ki se je med drugim kalil tudi kot dopisnik oddaje, ki jo je prevzel.

A vseeno sta bili obe osebi, ki sta se znašli na svežih voditeljskih mestih, novi. Noah zaradi že omenjene manjše prepoznavnosti pred širokim televizijskim občestvom, Colbert pa zaradi dejstva, da je za novo službo odvrgel lik gorečega republikanca, ki je bil skorajda petnajst let edina podoba, s katero se je predstavljal v javnosti. Zato je bil znani človek, skrit za masko, skorajda večja neznanka kot manj znani komik.

Trije tedni niso merodajni za dokončno oceno uspešnosti pogovorne oddaje, kaj šele zgolj nekaj dni, a vseeno je iz videnega mogoče sklepati, da menjavi nista bili brci v temo. Colbertova nova (pravzaprav stara) podoba mu omogoča večjo iskrenost pri stikih z gosti, četudi za ceno nekdanjega ošpičenega jezika, s katerim je znal sogovornike spravljati v zadrego. Resda tisti, ki so s selitvijo Colberta na večji oder pričakovali Poročilo na steroidih, niso dobili pričakovanega, kar je bilo jasno vnaprej, saj je format Pozne oddaje kljub vsemu namenjen širšim in manj nišnim demografskim skupinam, kakršne je pokrival prej. Zdi se, kot da bi se v njem prebudilo nekaj pozabljene deške pobalinskosti, ki uživa v razširjenem spektru norčij, ki jih omogoča novi položaj.

A če je pri Colbertu začutiti opazen rez z Lettermanovo zapuščino in pred gledalci nastaja nova podoba Late Showa, je najbolj opazen odmik novega Daily Showa od starega to, da so spremenili uvodno špico, kjer se Zemlja zdaj končno vrti v pravo smer od zahoda proti vzhodu. Trevor Noah se je s producenti oddaje očitno lotil postopnega privajanja gledalcev in bo preteklo še nekaj časa, da kot voditelj v polnosti izrazi sebe in ne le ponavlja Stewartovih vzorcev. Ki so sicer dokaj samoumevni, če vemo, da je jedro piscev oddaje ostalo nespremenjeno in zato posledično tudi duh humorja.

Za poglobljene kritike bo treba počakati še nekaj časa, da obe oddaji vtreta lastne kolesnice in se bosta kočijaža počutila povsem suvereno z vajeti v rokah. Naloga je težka za oba in pričakovanja so velika. Skorajda nemogoča. »Nezamenljivega ne moreš zamenjati,« je pri Colbertu dejal John Oliver, ko sta kramljala o Stewartu in Noahu. »Ne bi vedel, kako je to,« se je glasil uren odgovor, ki se je končal z gromkim smehom. Dokler ga bosta voditelja dostavljala, bomo zadovoljni.

Objavljeno v reviji Vklop.

MUPPETKI V PISARNI

Sem človek, ki mu večinoma uspeva vleči jasne razmejitve med različnimi utelešenji zgodb. Čeprav sem Alana Forda spoznal v genialnem Brixyjevem prevodu, sem znal ceniti jezikovne kozolce, ki jih je v slovenskem prevodu izvajal Branko Gradišnik. Knjige Štoparskega vodnika sem znal skoraj na izust, pa mi film z Martinom Freemanom in Mos Defom ni pustil grenkega priokusa, kljub okrogli Marvinovi buči. Menil sem, da se mi ne more zgoditi javkajoče besnenje nad spremembami, ki sta jih v Igro prestolov vpeljala Benioff in Weiss.

Pa se mi je. In to pri televizijskem projektu, ki sem ga to jesen pričakoval skoraj najbolj nestrpno, pri ponovnem zagonu Muppetkov, ki so ob ponovnem prihodu na teve glede na duh časa doživeli logično transformacijo iz varietejskega šova v poznovečerno pogovorno oddajo. Kermit se je iz organizatorja in voditelja spremenil izvršnega producenta oddaje, medtem ko za voditeljsko mizo sede Miss Piggy. V sledenju sodobnim tokom komične produkcije – in v ohranjanju prvobitnega koncepta Muppetkov, kjer je bilo zaodrsko dogajanje vezno tkivo med posameznimi točkami, ki jih je često tudi preseglo – v slogu lažnega dokumentarnega zapisa sledimo sami pripravi oddaje, v sledenju zgodbam glavnih akterjev pa se dogajanje pomakne tudi izven televizijske stavbe, ko kamere na primer spremljajo komedijantskega medveda Fozzieja na večerjo k dekletovim staršem, ki so običajna človeška bitja iz mesa in krvi. Za dodatno tenzijo med liki skrbi še končano razmerje med Kermitom in Miss Piggy ter prisotnost nove Kermitove punce pujse Denise, saj dela v trženju teve mreže, ki oddaja Piggyjino oddajo.

Muppetki so bili ena najbolj zdrajsanih kaset mojega otroštva. Nanje sem bil fiksiran bolj kot Kermit na oblinaste pujsice. Kadar sem jih ujel na televiziji, sem verno ždel pred katodno škatlo in se krohotal videnemu. Ko je v naše kraje privršal hudournik širokega interneta, sem radostno obujal spomine in z odraslimi očmi dojemal podtone, ki so se izmuznili otroškemu pogledu. Od pobalinskih popkulturnih aluzij do bolečega Sellersovega priznanja o neobstoječi osebi za masko trenutnega filmskega lika. Film z Jasonom Seglom je bil magdaleničasta vrnitev v otroštvo, medtem ko je z Gervaisom podprto nadaljevanje kljub večji bleščavi izgubilo delček intimne topline in vedrega srca, ki je preveval izvirno serijo.

Kljub neštetim pričkanjem med nastopajočimi lutkami ter stalno zajedljivima staruhoma na balkonu Muppetki nikoli niso bili preostri. Tudi najostrejše puščice niso predirale več kot povrhnjice. Česar za novo utelešenje ne moremo trditi. Zdaj občasno njihove besede zarežejo močno v živo tkivo. S čimer ni seveda čisto nič narobe. Oddaja je zastavljena dobro, odnosi med liki spretno napleteni, dileme življenjske, a tokrat sem se sam znašel na strani zakrknjenih fenbojev. To niso Muppetki, s katerimi sem odraščal. Vem, da jim delam krivico, toda za zdaj sem se od njih poslovil. Vam se ni treba. Mi pa lahko ponudite robec, ko se vidimo, da se vam teatralično zjokam, kako kruta industrija uničuje vse, kar nam je bilo v otroštvu sveto. 

Objavljeno v reviji Vklop.