Triptih sprevrženega pregledovalnika

Kot človek mesarskih prstov, ki med vročičnim udrihanjem po tipkovnici zlahka pritisne dve tipki namesto ene, in kot kronični površnež, ki med kukajočim tipkanjem[1] neredko premakne prst kanček prelevo ali predesno, naj nemudoma pojasnim, da nimam zlohotnih namenov v nič dajati truda ljudi za programom, ki mi je prihranil marsikatero lektorsko zaušnico in uredniški klic, ko ubogi duši po mukotrpnem zmedenem bolščanju v zatipkano besedje ni uspelo dognati, kaj sem hotel napisati.[2] Po prvih pregledovalnikih, ki so si sramežljivo zatiskali oči pred besediščem iz nižjih registrov jezika in določenimi tabuiziranimi pomenskimi polji[3], sodobni ob opolzkih kletvicah še trenejo ne z očmi[4]. Tole pisanje naj ne bo razumljeno kot pobalinsko norčevanje iz digitalnih lektorjev, temveč hudomušen vpogled v zgodbe, ki bi lahko nastale, če bi sklenili brezprizivno upoštevati kake bolj kočljive popravke.

 

I.

Prvotni načrt: Osladno romantično plažno[5] branje.

Izvirnik: Toda ko sem položila glavo na njegovo ramo, se mi je nasmehnil.

Pregledovalnikov predlog: Toda ko sem seksala z glavo na njegovo ramo, se mi je nasmehnil.

Kaj je nastalo: Zgodba o poletni romanci, polna opolzkih namigov na spolnost, čeprav je dejanske spolnosti v njej manj, kot bi je bilo v prvotno načrtovanem besedilu.

Posledice: Po knjigi so posneli humoristično nanizanko, v kateri so vsi govorili štajersko. Gledanost in priljubljenost nanizanke sta se skorajda lahko kosali z gledanostjo in priljubljenostjo reklam za pralne praške. Avtor se je umaknil v medijsko osamo in živčno trza z levim očesom, če mu samo omenite televizijo.

 

II.

Prvotni načrt: Zgodovinski roman o več generacijah tlačanske družine in njihovih fevdnih gospodih.

Izvirnik: Na drevesih ob poti so viseli mrliči, vsi do slednjega rokomavhi, ki so napadli grofovo kočijo.

Pregledovalnikov predlog: Na drevesih ob poti so se družili mrliči, vsi do slednjega rokomavhi, ki so napadli grofovo kočijo.

Kaj je nastalo: Roman o nemrtvih, ki živijo med bogaboječimi prebivalci srednjeveških vasic in gradov. Glavni junak je metroseksualni zombi[6], ki se zaljubi v kajžarjevo hčerko, a se mora za njeno srce boriti z graščakovim sinom, ki je vedomec.

Posledice: Zombiji se po privlačnosti za najstnice ne morejo kosati z vampirji, tako da je bil roman v širši javnosti spregledan, si pa je zagotovil drobno, a zvesto bazo privržencev med pripadniki metalske subkulture. Avtorja tako vabijo na metalske festivale, kjer v družbi vodenega točenega piva prebira razvodenelo prozo.

 

III.

Prvotni načrt: Klen slovenski roman z avtoritativno očetovsko figuro in močno patriarhalno noto.

Izvirnik: »Moja hči si,« ji je zabrusil oče, »in storila boš, kar ti zaukažem!«

Pregledovalnikov predlog: »Moja hči si,« ji je zabrusil oče, »in skotila boš, kar ti zaukažem!«

Kaj je nastalo: Klen slovenski roman z avtoritativno očetovsko figuro in močno patriarhalno noto ter aktualno tematiko človekovega poseganja v gene in spraševanja, kje mu postaviti meje.

Posledice: Kresnik, nagrada Prešernovega sklada in protesti starševskih skupin[7], ko je bil roman izbran za maturitetno čtivo. Avtor je bil povabljen v oddajo Piramida, kjer ga je po glasovanju gledalcev premagala prsata natakarica, ki je preživela tri tedne v resničnostnem šovu Kmetija.[8]

 

 

[1] n-prstno tipkanje (pri čemer velja, da je n število med dve in osem), med katerim se pogled sprehaja od ekrana do tipkovnice in nazaj. Mojstri desetprstnega tipkanja mu v posmehu pravijo kokošje tipkanje zaradi podobnosti med tipkajočim in kokošjo, ki zoba zrnje.

[2] Če je od samega pisanja minilo preveč časa, tega dostikrat ni uspelo niti meni.

[3] Npr: poslednji koraki prebave, spolnost in varna vožnja.

[4] Čeprav jih ob žaljivki Da bi tvoja naslednja različica imela več hroščev kot Kafkove nočne more! vseeno rahlo stisne pri binarnem srcu.

[5] Slovenski pravopis pridevnika plažen, ki je v splošni rabi, ne pozna, in namesto njega ponuja obliko plažast. Tako pregledovalnik besedila v ironičnem zasuku namesto neznane besede plažno ponudi pridevnik plavžno, kamor bi po prepričanju kakih bolj fundamentalističnih literarnih kritikov plažno branje tudi sodilo. Teoretiki zarot že šilijo svinčnike. (Pravi teoretiki zarot namreč ne uporabljajo računalnikov, saj vedo, da jih prek njih nadzira združeni konzorcij prostozidarjev, kuščarjev v človeških kožah in templjarjev. S slednjimi seveda mislimo čevljarje, ki se še ukvarjajo s skorajda izumrlim popravljanjem podplatov.)

[6] Zasušena kri in žolč na njegovi robači nista starejša od enega tedna.

[7] Zavzemajočih se za moralno čistočo, ki jo je po njihovem najlaže doseči s pranjem glave.

[8] Izpadla je proti manekenu za spodnje perilo, s katerim sta tekmovala v poznavanju pratike. Dejala je, da je ščip njena »druga najljubša oblika pohvale takoj za napitnino, še posebej v levo ritnico«.

Iskanje in rušenje ravnotežja

Govor na podelitvi priznanj zlata hruška za mladinsko književnost, 2013.

Diskurzna podstat ekvilibriuma v percepciji postmodernističnega fokusa, komuniciranega skozi prizmo edukativnih intencij in aplikacije ekstrakurikularnih aktivnosti v mladinski literaturi … tako bi se najbrž začel moj nagovor, če bi diplomiral. Imate srečo, da nisem.

Ko so me prosili, da naj bi na literarni prireditvi povedal nekaj o lovljenju ravnotežja, sem si oddahnil, ko sem izvedel, da bo to na Zlatih hruškah. O ravnotežju je precej laže govoriti na podelitvi nagrad za otroško književnost kot na Dnevih poezije in vina. V informacijski dobi neštetih opcij, ki se nam ponujajo na vsakem koraku, je naše življenje sestavljeno iz kopice manjših ravnotežij, ki jih moramo zbalansirati v ravnovesno celoto. Svet, ki večinoma vozi po tirnicah neusmiljene tržne logike, nas skuša prepričati, da smo za svoje delo lahko zadovoljni z drobtinicami, ki padejo od bogataševe mize, mi pa ga skušamo prepričati, da je kakovostno delo vredno več kot zgolj plačilo v vrednosti higienskega minimuma moškega stranišča železniške postaje Kalkuta vzhod.

Tako kot prevajalec med vsemi dilemami, ki me obkrožajo, največkrat lovim ravnotežje na vrvi kakovosti, napeti nad breznom časa. Pa tu ne mislim ekstremnih primerov, kakor sem jih ravnokar karikiral, marveč večino prevajalskih del, izvzemši prevode subvencioniranih besedil. Realnost prevajalskega trga je takšna, da si  glede na višino honorarjev prisiljeni strpati več dela v enoto časa, kot bi rad, sicer se proračun konec meseca ne izide in posamezniki le stežka dobimo anonimnega investitorja, ki bi nam posodil poldrugo milijardo. Daleč stran so idilične predstave o prevajalcu, ki ga muči še posebej zamotana fraza ali stavek, pa si nabaše pipo, sede na verando in se nato uro ali dve guga ter žvrklja problematični stavek po ustih skupaj s konjakom, dokler ga ne pregnete v zven nebesnih sfer. Če seveda ni mimo prineslo Janeza Menarta, ki se je odločil risati, tako da prevajalcu v ustih ostane samo stavek. Pri vsaki knjigi si želim, da bi imel na voljo še nekaj dodatnih dni, da bi pošmirglal tiste grobe odseke, ki še malce zbodejo, a če raztegnem en projekt, moram potem krčiti drugega. Tu nezanemarljivo vlogo odigra tudi država, ki si bo v prizadevanju, da bi nam nudila čim več varnosti, kmalu odrezala skoraj polovico avtorskega honorarja. Čakam dan, ko bom državi dal 80 odstotkov prisluženega honorarja, saj se bom takrat brez skrbi zvečer sprehodil čez Rakovo Jelšo in vpil: »Vsi ste reve«!«

Eno od najkočljivejših ravnotežij, ki jih lovim pri svojem delu – in to je na srečo povsem estetske narave –, je ta nenehna borba med knjižnim in – pa mi oprostite uporabo tega izraza – živim jezikom. Povojna težnja po strogo normirani literaturi, ki na piedestal postavlja edini zveličavni knjižni jezik, pogovorne in narečne pankrte pa postavlja pred vrata, da se igrajo na ulici in vzklikajo mnde, šraufštok, džazno, nindri indri in orka putana, medtem ko knjižna slovenščina ždi na tapeciranem divanu v salonu in srka šipon ob koprnečih vzdihih horde akademikov, je imela daljnosežne posledice. Največjo v tem, da še zdaj nimamo poenotenega konsenza, kako kodirati neknjižne govorice. Seveda v zadnjem času vse več piscev in prevajalcev lovi to zmuzljivo zmene. Šolski primer je recimo Skubičev Fužinski bluz. A dileme vseeno ostajajo. Kako zapisati ta nesrečni polglasnik, da bo razjarjeni kmečki očanec gromko zavpil »Dj gmh!« in bodo bralci doživeli to njegovo prvinsko robatost? Kako pošvedrati poštirkane povedke, da bo neugnani pobalin mamici za rojstni dan rekel: »Luba mami, prnesu sem ti šopek,« in se na papirju ne bo prelevil v piflarja, ki ji je cvetje prinesel. Pa nesrečni nedoločniki, ki znajo špikati v bobniče, da se jim je naš zaničniški k1guru Roza odrekel na vekov veke oz. vsaj do ničelne davčne stopnje na knjigo, kar je približno enako dolgo razdobje.

Ko končno pogruntaš svoj sistem zapisovanja, ko si ujel tisto ravnotežje med sočnim, ne, žmohtnim jezikom vsakdana – ali pa vsaj misliš, da si ga ujel; običajno že pri naslednjem prevajalskem podvigu ugotoviš izboljšave za vrsto fines – pa pride na vrsto naslednje ravnotežje, pri katerem sam nimaš kaj prida vpliva. Besedilo pride v roke lektorici, za katero upaš, da bo tudi sama znala najti ravnotežje med rigoroznimi pravopisnimi pravili, ki so dostikrat bolj dvoumna kot največja uspešnica Letečih potepuhov, in občutkom za neukalupljeni jezik, ki ga prinaša izvirnik. Na tem mestu bi rad dodal, da sam še nisem naletel na enega tistih ekstremov, o katerih prevajalci potihoma šepetamo ob tabornem ognju, ki ti nalašč zamenja čisto spodobne in pravilne besede s sopomenkami, da uveljavi svojo moč, ki puristično prečrta vse besede, ki zgolj dišijo po skupnih korenih z besedami nekdanjih bratskih jezikov, in ki ti hoče dokazati, da znaš vejice preceniti še slabše kot debel vrabec v mavcu in z vratno opornico. Za to se imam očitno zahvaliti urednicam, ki že same presejejo sodelavce in sodelavke. Z nekaterimi sem v opombah ob besedilu razvil prenekatero debato, ki je v končni različici dokumenta spominjala na epistolarni roman. Dobra lektorica, ki zna najti ravnovesje, lahko temeljito pomaga pri končni podobi knjige, in spodobilo bi se, da je navedena v kolofonu, česar marsikje ne upoštevajo. Čeprav se žal pri vse več knjižnih izdajah dogaja, da se na poti do polic v širokem loku izognejo lektorskemu očesu.  

Po pravici povedano so žal nekatere knjige takšne, kot bi se na daleč izognile tudi prevajalcu in si spotoma omočile nožne prste v škafcu Googlovega prevajalnika. Tu smo stopili na polje, kjer moramo biti še posebej previdni. Sam menim, da ravnotežja finančnih konstrukcij knjižnih projektov nikdar ne bi smeli loviti na rovaš kakovosti. Sicer bom zvenel despotsko, toda če ne moreš zagotoviti vseh veznih členov, potrebnih za izdajo kakovostnega izdelka, raje izdaj kakšno knjigo manj in prerazporedi stroške. Lani je pri nas izšlo 983 naslovov mladinskih knjig, za kar je bilo zaslužnih 162 izdajateljev. Na področju celotne knjižne produkcije je v letu 2012 od 321 izdajateljev publikacij z več kot 49 stranmi le 21 izdajateljev splavilo več kot deset knjig, 248 pa eno ali dve. Pri slednjih pač ne moreš manjšati produkcije. Ampak grešijo tudi nekateri veliki, ki si krčenje lahko privoščijo. Ni hujšega kot v želji po hitrem zaslužku nabrati nekaj fičnikov za odkup knjige ali serije, ki v tujini žanje pohvale, potem pa jo s šušmarskim odnosom in željo po hitrem zaslužku spremeniti v kup pofla, s katerim naredijo mladim bralcem več škode kot koristi. Tu ne govorimo o načrtnih odstopanjih od jezikovne norme v službi slogovnih bravur, marveč o preprostem pišmeuhovskem odnosu do jezika.

Angleško-ameriški pisatelj Neil Gaiman je pred mesecem v predavanju o prihodnosti knjig, branja in knjižnic dejal, da slabe otroške knjige ne obstajajo. Čeprav moram priznati, da imajo kartonke, ki jih kupujem eno leto staremu sinu, res popreproščeno zgodbo, o psihološkem razvoju likov pa lahko samo sanjamo. Če ga citiram: »Vsake toliko časa skupina odraslih uperi prst v kakšno podzvrst otroške književnosti, v žanr ali v avtorja, in jih razglasi za slabe knjige, knjige, ki jih otroci ne bi smeli brati. Vse skupaj je velik larifari. Snobovstvo in traparija. Noben avtor, ki ga otroci radi berejo, ni slab, saj je vsak otrok drugačen. Obrabljena, oguljena ideja zanje ni obrabljena in oguljena. Tokrat se z njo seznanijo prvič. Ne branite otrokom brati, ker menite, da berejo napačne stvari. Leposlovje, ki ga ne marate, je pot h knjigam, ki so vam mogoče všeč. In vsi nimajo enakega okusa kot vi.« Konec citata.

In tu se strinjam z njim. Za celovito knjižno ponudbo mladim je treba v programu najti tako prostor za lahkotnejšo kot resno literaturo. S prvo vzgajamo mlade bralce, da posežejo po slednji. Otrokom lahko pod nos molimo kup knjig z visoko literarno vrednostjo, a če so suhoparne in se z njimi ne poistoveti, se mu knjige lahko zagabijo še bolj kot vampi in ga izgubimo kot bralca. Seveda pa tudi pri lahkotnejših knjigah ne moremo mimo zahteve, da je knjiga narejena profesionalno in kakovostno.

Če sem ves čas govoril o tem, kako loviti ravnotežje na vseh področjih, pa naj za konec prerežem napeto rdečo nit. Vseskozi smo iskali ravnovesje, a v mojih očeh so najboljše knjige tiste, ki ti ga porušijo. Knjige, ki pretresejo svet tvojih vrednot. Knjige, ki te uvedejo v nova spoznanja. Knjige, ob katerih si med branjem zgolj nemočen list, ki ga sapa zapisanih besed premetava sem ter tja in ga neusmiljeno buta ob stene. Knjige, ki ti vzamejo vse, v kar si bil prepričan, in te prepišejo z novimi spoznanji in zavedanji, najsi bodo glede tebe, sveta ali književnosti same. Pa ni nujno, da so te knjige to, kar pojmujemo pod visoka literatura. Še posebej otroške knjige lahko s humorjem, hudomušnostjo in predvsem enakopravno obravnavo pomagajo otrokom, da se naučijo sprejemati drugačnost, preizpraševati slepo zaupanje v avtoritete in se samostojno spopadati s svetom. Otrokom ne smemo skrivati knjig s tematikami, ki se nekaterim zde kočljive, seveda pod pogojem, da so obravnavane primerno bralčevi starosti. S temi oporekanji literaturi se žal srečamo skorajda že pri vsaki razgrnitvi seznamov za bralna tekmovanja, zdaj je neka tematika pregrozna za mlade misli, spet drugič je krivo to, da se nekdo obnaša neprimerno, čeprav je v knjigi predstavljen kot izrazito negativen lik, s katerim se bralci ne poistovetijo. No, če hočejo knjige, v katerih se bodo tudi antagonisti vedli poštirkano, naj se ne čudijo, če mladi potem ne bodo znali razlikovati moralnih dejanj od nemoralnih. Če jim bomo skrivali te knjige, s tem ne bomo izbrisali negativnih pojavov. Otroci in mladi bodo kvečjemu nepripravljeni, če ali ko se bodo srečali z njimi. Lahko se zgodi, da bodo mislili, da so v tem osamljeni, še huje, da so sami krivi, da jih je to doletelo. S knjigami in pogovori, ki jim sledijo, jim lahko ponudimo vsaj nekakšen oklep, ki jim bo pomagal prebroditi stiske, ali kažipot, ki jih bo usmeril, kam naj se zatečejo po pomoč.

Patrick Ness je pošasti iz knjige Sedem minut čez polnoč v usta položil besede: »Zgodbe so beštije. Kdo ve, česa vsega so zmožne, ko jih enkrat spustiš z vajeti.« In želeti si moramo čim več neugnanih, nebrzdanih, neukročenih zgodb. Zgodb, ki nas bodo metale v zrak, žonglirale z našimi čustvi in spoznanji ter nas na koncu odložile prenovljene, presunjene in boljše. Zanje se splača izgubiti ravnotežje.