SMRKAVCI

Ne vem sicer, kakšne izvide je Andrej Šifrer v mlajših letih nosil domov od okulistov, toda če sodimo po pričetku pesmi o metuljčku sredi trat, je vsaj eno stvar gledal brez očal in jo videl manjšo, kakršna je bila v resnici.

Iz zvočnikov se sliši: »Majhna svečka, ki ni iz voska, prilezla je našmu Martinu iz noska,« jaz pa se s prehlajenim otrokom pred sabo sprašujem, kateremu božanstvu sluzi sem se zameril, da se tako kruto norčuje iz mene. Iz otrokovega nosa namreč še nikoli ni pricurljala omenjena majhna svečka, ampak na plan neprestano lijejo orjaške sveče, ki bi brez težav razsvetljevale celotno katedralo v Kelmorajnu. Prav nejeverno opazuješ vso tisto brezoblično gmoto, ki se cedi iz njega, in tuhtaš, od kod se je vzela. Če bi dal na kup ves dnevni pridelek, bi zagotovo presegel prostornino otrokovega telesa. Kakšen notranji organ pa tudi mora imeti za normalno delovanje. Mu mar skozi nos uhaja ektoplazma? Tako s strahom stalno motriš kup posmrkanih robcev, kdaj se bo iz njega izlegel tisti požrešni zelenko iz Izganjalcev duhov in ti oplenil hladilnik.

Vseeno se bolj nagibam k teoriji, da so smrklji naravnega izvora, sem pa precej prepričan glede dveh drugih manj raziskanih vidikov nosne sluzi. Prva je ta, da imajo otroci v nosu sedmi čut, ki zazna oddaljenost in zasedenost staršev. Ko začuti, da so odrasli na najbolj oddaljenih koncih prostora, ali pa zaposleni s plačevanjem računa pri blagajni, sporoči možganom, naj dvignejo nosno zapornico. Prekati se apčihasto odprejo in čez brado se zadriča vesela gosenica smrkeljčica. Virusi na najnižjem delu gosenice radoživo uckajo, ko se gugajo na najbolj adrenalinskem bandži skoku v svojem življenju. Smrkelj obmiruje. Eden od staršev se s sekundno zakasnitvijo ozre proti viru kihanja, ki je sprožilo virusne adrenalinske podvige, in čas se skorajda ustavi. V počasnem gibanju zateglo in globoko zavpije ime otroka. »Poooooooo-čaaaaaaaaa-kaaaaaaaaj!« Vrže se proti njemu kot v Matrici in sočasno iz žepa vleče papirnate robce. Preletel je že mizo, robček je pripravljen v iztegnjeni roki, s prevalom pristane na tleh, poskoči kvišku in … zgroženo obmiruje.

Tu namreč v igro vstopi moja druga teorija o smrkljih, ki se glasi takole: »Boštjanova druga teorija o smrkljih: smrklji vsebujejo snov, ki tako kot magnet železo privlači bombaž in druge vrste tekstila.« Medtem ko si ob pristanku delal preval, so zgoraj omenjeni blagomagnetični delci k sebi že povlekli nič hudega sluteči otrokov rokav in ga z za zdaj nepojasnjeno silo (sumim, da gre za nadaljevanje tistega vidnega guganja na ravni kvarkov) zanihali sem ter tja, da se je gosenica smrkeljčica razvaljala v trakuljo.

Otrok je tako rešen neprimernosti pod nosom in čez usta se mu izriše nasmešek, odrasli pa resignirano stopa po novo otroško majico, da ga preobleče. Posmrkanka se v pralnem stroju pridruži svoji predhodnici, ki je podobno bridko usodo onečaščenega rokava doživela pred dvanajstimi minutami.

Zdaj, ko sem dokazal ti neznani lastnosti smrkljev, sem se lotil novega raziskovalnega podviga. Kdo je večji zaslužkar na rovaš prehlajenih in smrkavih otrok: farmacevti s sirupi ali proizvajalci pralnega praška?

Objavljeno v reviji Lisa

GLAGOLITE PONAS REDKA SLOVESA

Tako kot je tisti brižinski škof pred več kot tisočletjem pozival vernike, naj za njim ponavljajo tistih nekaj besed, tako starši otrokom na prehodu iz čebljajoče faze v govorečo goreče prigovarjamo, naj za nami ponavljajo novo besedico ali dve, da si razširijo vokabular. Najprej že kar sami osvojijo imena za tiste, ki so jim najbližje in brez katerih ne bi mogli živeti – se pravi za stekleničko, najljubšega pliška, televizijo in računalnik –, nakar pridejo na vrsto poimenovanja najbližjih sorodnikov, ki jim jih vztrajno ponavljamo, da bi si jih le zapomnili.

Z vsakim na novo usvojenim glasom se nabor razširi in sčasoma zna dete poimenovati vse člane vertikalno razširjene družine. Tudi pri nas je tako. Mamica je seveda »Mama« z lepo pridihnjenima samoglasnikoma, da tisti podmet h-ja v zvonki a nežno zazveni kot rajske strune nad oblaki. Babica Nada je »Nani«, krhki drugi n in i se veselo mehčata s komaj zaznavnim j-jem, ki se je sklenil nežno stisniti med objemajoča se glasova. Babica Vlasta je »Baba«, a tudi tu pridihnjeni h po obeh b-jih besedi nakloni skoraj eterično razsežnost, da je niti v najbolj morastih sanjah ne moreš zamenjati za kleno kmečko »babo«, ki jo izusti kak lokalni vicmohar za šankom ob enajstih zvečer, da bi si prislužil brezplačen encijan ali tavžentrožo. Dedek France na otroškem jeziku postane »Dedi«, nagajivo izgovorjena dvozložnica, ob kateri se sočasno zaiskrijo očke.

Vse te besede, ta imena, te simbolne označevalce orjakov, ki ga obdajajo in mu kot neutrudni dvorjani strežejo iz dneva v dan, strumno izgovori, kadarkoli ga kdo vpraša po njih. Največkrat seveda v položaju, o katerem sem na teh straneh že pisal, ko se hoče kdo od ponosnih staršev pred znanci pohvaliti z otrokovim znanjem. A že vas vidim, kako stikate glave. Seznam vendar ni popoln, si nejeverno mrmrate, kje je pa očka? Razganja vas od radovednosti, kakšno poimenovanje je mali sinko izbral za svojega očeta. Mu pravi »Ata?« s tistim otroškim podaljšanim prvim samoglasnikom, značilnim za dvozložne besede, ki se ne začnejo s soglasnikom? Je mogoče »Oči?« z zmehčanim č-jem, ki se brez dovoljenja giblje po teritoriju črke š? Ali pa gre za progresivnega otroka in ga z jezikovno nadarjenostjo, neznačilno za otroke njegovih let, nabrito kliče »Fotko«, kot kakšen bolj pobalinski preglovski najstnik? Ne prvo ne drugo in še najmanj tretje. Priznam, da sem imel svoje namene, kako ga bom prepričal, da me kliče »Papači« ali »Papan«, da bi ta avstro-ogrska buržujska komponenta mogoče v otroku vzbudila podobne glasbene vzgibe kot v malem Bogoljubu Mozartu. Z »batjuško« se nisem trudil. Saj bi bilo priročno, da bi me otrok sredi mrzle zime zalagal s čajem iz samovara, a nočem, da bi se hkrati čutil dolžnega skakati v ledeno vodo Kaspijskega jezera, da bi svojemu batjuški dostavil svež belugin kaviar.

Ne, otrok je očitno kar sam razbral poglavitne očetove osebnostne poteze in ga poimenoval v skladu z njimi. Kadar ga je namreč kdo v družbi vprašal: »Kdo je pa oči?«, je radostno uperil kazalec vame, iz dvanajsternika pa se mu je izvil grlen polglasnik, za kakršnega so jezikoslovci menili, da je preminil vred s poslednjimi neandertalci. Zvok, kakršen običajno spremlja težavno polnjenje plenice, le da nekajkrat potenciran. Hvala, sinko.

Navsezadnje sem sicer le prišel do lastne dvozložnice. Imperialne želje so se mi uresničile le delno. Namesto papačija sem postal »Dadi« po otrokovi najljubši fiktivni očetovski figuri, očku Pujsu oziroma Daddy Pigu, kakor ga pozna iz angleških izvirnikov, ki jih gledamo v pomanjkanju kakovostne sinhronizacije. Kaj mi potemtakem preostane drugega, kakor da vsakič, kadar me pokliče, veselo zakrulim. 

(Objavljeno v reviji Lisa)

Večni spremljevalci

Vsakdo s seboj iz otroštva prinese literarne junake, ki ga spremljajo skozi življenje. Z vsako generacijo se rojevajo novi, nekateri pa ostajajo zimzeleni od svojega rojstva. V mislih živijo lumparije, o katerih smo prebirali. Odrezave bodice, ki so jih izrekali. Čustva, s katerimi so nas prežemali. Včasih znamo na izust odstavek ali dva, če so živeli v pesmih verz, kitico, pesem ali celo zbirko. Še najbolj v spominu ostajajo tisti, s katerimi smo kobacali. Hude mravlje, lačni vrabčki, smrkavi sladkosnedi.

Tiste, na pogled preproste pesmi, ki pa vseeno stojijo tako oblikovno kot vsebinsko. Večinoma trohejske stopice, ki strumno korakajo v oponašanju osnovnega 4/4 ritma, in se prepletajo v zaporedne, prestopne in oklepajoče rime. Saj veste: aabb, abab ali abba. Včasih, kadar je pesnik najbrž že pred kosilom zarisal tisti menartovski kroki s konjakom po pisalni mizi, ali pa je preprosto ugotovil, da ima predobro idejo, da bi jo zavrgel, ker se mu rima ne sestavi po željah (očitno je Zvezdica zaspanka znova zamudila službo, ker se ji je sanjalo, da se – v skladu s sodobnimi družbenimi smernicami – razigrano suče okrog svoje osi v špici za oddajo, v kateri pod pretvezo iskanja talentov zbirajo novčiče poslanih esemesov), pa tudi pretrgana. Abcb. Besede so preproste. Vsakdanje. Vsem znane. A v njih odzvanja iskreno življenjsko doživetje, ki zabrenka na izkušenjske strune bralcev vseh starosti. Z nedolžnim pobalinskim humorjem, ob katerem dušebrižniki in svetohlinci bledijo. In istočasnim razkrivanjem resnice o nevarnosti glutena. Pika-poka, pika-poka, bela moka rito poka.

Ravno v času, ko sam znova intenzivno podoživljam Mačka Murija z uvajanjem otroka v pisane prigode Mačjega mesta, se je od nas tiho poslovil njegov oče, Kajetan Kovič. Ko sem si ob njegovem slovesu ponovno ogledoval njegovo nezanemarljivo bero otroških del, sem presenečeno ugotovil, da jih je med njimi tudi nekaj, ki so lebdela nekje tam na obronkih desnega režnja brez navezave na določenega avtorja. Klasik sem se seveda spominjal. A četudi naziv najbolj priljubljene večinoma prevzameta Maček Muri in Piki Jakob, je najbolj v sozvočju z menoj odzvanjal Zmaj Dierndaj. Ne vem natanko, zakaj. Ali zaradi njegove pobalinskosti, ki se je igrivo upirala sistemu, medtem ko sem bil sam še poštirkan konfomen pobič, ali zaradi lizik, ki jih je stalno dobival. Tega, da konča v izrazito suhoparni uradniški službi lizanja znamk, ki jo opravlja z veseljem, ker so ga ujeli na finto ljubezni do lizanja lizik, tedaj nisem doumel. Mogoče pa je bila kriva tista slika pojedine pri Debeli Juli. Jelki Reichman je uspelo pocediti sline v ustih mladega knjižnega molja.

Hvala za vse stihe, gospod Kajetan. Tako otroške kot odrasle. Prve že sedaj predajam otroku. Druge mu bom pokazal pozneje. Da bo vedel, da južni otok je.

Objavljeno v reviji Lisa

Triki na ukaz

Starši se radi postavljamo s svojimi otroki. To je nekaj, kar je inherentno vlogi staršev. Imaš svojega sončka ali sončico, ki ga ljubiš z vsem svojim bitjem, in rad bi, da bi ves svet vedel, kako je tvoj otrok najlepši, najboljši, najbistrejši in še jerbas superlativov po izbiri.

Prvih nekaj mesecev je preprostih. Ko je tvoje dete še majcen dojenček, se vsi čudijo njegovemu obstoju. Kot da so milijoni let spolne reprodukcije, odkar so se prvi mnogoceličarji odločili, da obstaja bolj zabaven način nadaljevanja vrste kot delitev celic in potaknjenci, izpuhteli v nič in se vsi divijo temu produktu spojitve očetove in materine gamete. Drobceni prstki pomigajo. Babice padajo v nezavest od navdušenja. Otrok se nasmehne. Klenim dedkom, ki so od svojega osmega leta neprekinjeno delali na njivah in se borili na požiralnikih, da jim ti niso odnašali Bavšejev, se odpro solzni kanali, kot bi si na glavo stresli čeber čebule. Dojenček za pet minut utihne. Starši darujejo žgalne daritve vsem božanstvom, kar so jih skozi zgodovino častili na teh ozemljih. Impresionira nas sleherni gib.

Sledijo težavni meseci, ki se jih bomo lotili pozneje, ko otrok upihne tretjo svečko, pa se bahanje znova olajša. Mala žlobudrala veselo drdrajo pesmice, ki so se jih naučili pri babicah ali v vrtcu, plešejo Ko si srečen in veselo rišejo glavonožce. Ti prikazi znanja in veščin z vsakim letom postajajo kompleksnejši. Ringa rajo zamenja Maček Muri, Murija Apel in čevljar, tega pa – če si sodobna mama, ki je za otrokov intelekt skrbela z dojenjem do pubertete  –  zamenja celoten Krst pri Savici. Udarjanje z dlanjo v dlan in tokljanje po kolenih zamenja Kakadudujev ples, tega polka, nakar že sledi twerkanje. Otroci prekipevajo od želje, da bi samoiniciativno pokazali, kaj znajo. Starši se znova brez težav sončimo v slavi njihovih dejanj.

A med obema obdobjema se starši mučimo v želji po potrditvi bistrosti naraščaja. Zgolj sam obstoj ni več dovolj, da bi opazovalci veselo krilili z rokami. Mlečni pukci, ki so privabljali nasmehe, so postali pravi prdci, ob katerih se vihajo nosovi. Vsi pričakujejo, da bo otrok pri osmih mesecih ne le hodil, ampak prekopiceval kozolce, in da bo znal naizust našteti celotno družinsko deblo. Tako se starši zatekamo k podlim prevaram. Tako kot lastniki tistih konjev, ki so jih nekdaj vlačili po semnjih, češ da znajo seštevati, ali drugih izučenih živali. Vsi točno poznamo pet stvari, na katere zna odgovoriti naš malček ali malčica, in nato dotična vprašanja ponavljamo v nedogled pred vsakim, ki ga srečamo. Kako pokličeš dedija? Kako se babica jezi? Kako dela tiger? Kje imaš nos? Kakšna je kemijska formula izobutanola? Starši žarimo, ko nam vsi ploskajo, kakšnega majcenega genija smo vzgojili, po tihem pa upamo, da ga repetitivnost enih in istih dejanj ne bo spremenila v Jacka iz filma The Shining. A navdušeni pogledi in hvalnice potomstvu so vredne tudi tega.

(Objavljeno v reviji Lisa)

Skrivnost iz kopalnice

Kolikor sem spreten in priročen v kuhinji, toliko bolj štorast in nepripraven sem v kopalnici, kadar je treba upravljati s tisto orjaško rdečo škatlo, ki čepi v kotu in zeva s svojim bobnom proti meni. No, osnovno vodilo uporabe pralnega stroja poznam: ne mešaj belih z barvnimi. Maksima, ki je družbeno sprejemljiva zgolj in samo v tem keramičnem zavetju hišnega zavetja higiene. Človek je lahko še tak filantrop in borec za enake pravice, a v zavetju kopalnice, bo izvajal to barvno segregacijo. Glavo stavim, da to počnejo celo sedanji in nekdanji ombudsmani. Razen mogoče Matjaža Hanžka. On včasih deluje, kot da zmeče v pralni stroj vse, ne glede na barvo.

Pomivalni stroj, ki se skriva pod kuhinjskim pultom, je v tem oziru bolj prizanesljiv. Vanj lahko brez skrbi postavim rdečo skodelico, pa čez dve uri ne bom ven dobil rožnatega jedilnega servisa. Kar je po svoje škoda, saj bi s premeteno uporabo barvnih skodelic in nato kančka belila lahko žlahto in prijatelje kar naprej pretentaval, da mi toliko pomenijo, da za vsako vabilo na obisk kupim nove krožnike.

Ampak ločevanje raznobarvnega perila – če tega ne počnem na zmačkano jutro, ki me ne osreči samo s kratkotrajnim daltonizmom, ampak tudi s kratkovidnostjo – mi gre precej dobro od rok. Stvar, ki me pri upravljanju pralnega stroja bolj bega, je tisti okrogli knof na vrhu, za katerega stavim, da ima tri četrtine programov označene samo zato, da se poigrava s kanček neandertalskim moškim umom, ki mu niso jasne subtilne razmejitve med osemnajstimi tipi bombažnih tkanin. Na tej točki me pralni stroj še najbolj spominja na sodobno televizijsko ponudbo. Osemsto trinajst programov, ti pa gledaš samo tri. Trideset stopinj, šestdeset stopinj in devetdeset stopinj. Vse ostalo je beli šum. Predpranja, medpranja, popranja, pôpranja, soljenja, centrifuge, ožemanja, trojna hitrost v osmi pralni fazi, vrtenje bobna v ritmu Na Golico ali Na lepi modri Donavi … Zaradi mene bi bilo lahko vse razen prej omenjenih treh številk na pralnem stroju označeno kar v klingonščini. S tovrstno nevednostjo sicer res tvegam, da bodo moje žametne hlače osem odstotkov manj voljne in mehke, kot bi bile, če bi se resno potopil v preučevanje navodil, a to je pač tveganje, s katerim sem pripravljen živeti.

Še ena stvar, ki me radostno bega, je izbira pralnih praškov. Ko sem bil majhen, se spomnim, da smo doma imeli pralnico natrpano s tovrstnimi izdelki: prašek za belo perilo, prašek za bolj umazano belo perilo, prašek za manj umazano belo perilo, prašek za brisače, ki se kuhajo, prašek za brisače, ki se ne kuhajo, prašek za barvno perilo, prašek za barvno perilo, ki ohranja intenziteto barv, prašek za črno perilo, ki ne le ohranja vaša črna oblačila res črna, ampak so po nekaj pranjih s tem čudom temnejša od črnih lukenj … Še ena nepotrebna inflacija ponudbe, ki se jo da rešiti s kakovostnim univerzalnim praškom. Razen pri bledenju črnih stvari. Tam pa otroku izmaknem črno tempero in jo stisnem v boben. Ampak samo pri svojih oblekah. Z ženinimi sem to naredil zgolj enkrat, pa je postala precej temperamentna.

(Objavljeno v reviji Lisa)