OCENA ŽIVLJENJA

Kritiki, recenzenti, opisovalci. Ljudje, ki opravljajo požrtvovalno in nesebično delo, ko gledajo, berejo in poslušajo stvari, da jih nam, navadnim smrtnikom, ni treba. Vraga, v tej elitni skupini altruističnih samaritanov se s kakšnimi petintridesetimi številkami levega stopala znajdem tudi jaz, ko vam v temle beležkah modrujem o resnih in humorističnih nadaljevankah, ki jih gledam zvečer zleknjen na kavču, dokler me ne prebudi glasno kapljanje sline s curka na bradi v lužico na tleh. A vseeno smo v primerjavi s Forrestom McNeilom zgolj amaterski zapečkarji, ki drugim povzemamo benigne izkušnje branja knjig, gledanja nadaljevank in poslušanja glasbe. Vse počnemo v varnem zaklonu lastnega doma in občasno na kakšni premieri, kjer je naš pogum, da smo si upali zakoračiti v neprijazni resnični svet, poplačan s pogostitvijo; če nas pri slednji ni prehitel Demeter Bitenc.

Forrest McNeil je druge baže tič. Neustrašen, drzen, naiven in običajno s krajšim koncem v rokah. Gre za lik ameriškega komika Andyja Dalyja, ki je za Comedy Central ustvaril nadaljevanko Review with Forrest McNeil (Ocena s Forrestom McNeilom), osnovano na konceptu avstralske predhodnice Review with Myles Barlow. Naslovni lik v njej namreč ocenjuje vsakdanja izkustva, ki se raztezajo od zaužitja petnajst palačink in glavne face na žurki do potovanja v vesolje, domačega posnetka seksa in ločitve. Kot Zvezdana Mlakar, ki je v živo preizkušala učinke urinoterapije, le da gre Forrest še dlje.

Kot bi po konceptu nadaljevanke pričakovali, gre za kvazidokumentarno formo, v kateri kamera spremlja McNeillove poskuse in napore, zmontirane v okvire oddaje na lokalni teve postaji. Vsak segment se odpre v studiu, kjer Forrest z vedro sovoditeljico A. J. (kot domača bi se počutila v Dobro jutro) sprejme prošnjo gledalcev, kaj naj doživi namesto njih, nakar se odpravi na večinoma mučno pot do cilja, po katerem v studiu poda končno oceno, izraženo v zvezdicah. Ocenjevanja so večinoma spotikanja iz ene nezgode v nezgodo, kjer je glavni vir humorja Forrestova neomajnost v sledenju nalogi, ne glede na lastne žrtve, zaradi česar takoj na začetku serije razpade njegova družina, ki se jo med nadaljnjimi recenzijami na vse kriplje trudi rešiti.

Tu se skriva tudi največja logična luknja serije. Kljub temu, da ima Forrest oddajo na televiziji, takoj ko zapusti studio, vsi, razen njegovih sodelavcev, pozabijo, da ob njem stoji kamera in ga spremlja. Nikomur se ne opraviči, da to, kar počne, pač počne zaradi svoje službe, niti ženi ne, ko se ločujeta. A če odmislite to dejstvo in ga sprejmete kot enega od aksiomov vesolja nadaljevanke, vas čaka ena boljših komedij nelagodja v zadnjem času. Težave, v katere rine Forrest, ga spotikajo v vse globlje jame, pri čemer si z nekompetentnostjo dela zgolj medvedje usluge. A moramo se mu zahvaliti, saj nam ravno zaradi njega ni treba vreči pol kile koke v nos, voditi kulta ali verjeti teoriji zarote, da vemo, kaj nam to

Objavljeno v reviji Vklop.

TI SI VEDNO HUJŠI

Pri opisih humorističnih serij se rado opleta z izrazom »najbolj smešna reč na televiziji ta hip« in glede na subjektivno naravo humorja se oznaka lepi na širok spekter komičnih izdelkov. Če v poštev vzamemo še dejstvo, da ameriške serije niso delo zgolj ene ali dveh oseb, marveč scenaristične ekipe sestavlja več ljudi, lahko že v sami izvedbi sicer skupno začrtane sezone zaradi osebnih posebnosti piscev prihaja do odstopanj od splošne krivulje nadaljevanke.

A ena od tistih, ki jim uspe konstantno vzdrževati visok nivo objavljenega je serija You're the worst (Ti si najhujši), ki je v drugi sezoni zgolj zvišala vložke, ki jih je postavila v začetnem teku na kanalu FXX. Pisatelj z blokado britanske krvi Jimmy  (britanske krvi je on, ne blokada) in glasbena piarovka Gretchen, ki je zadolžena za javno podobo raperskega tria, sta zdaj že globoko v zvezi in se na vse kriplje trudita, da ne bi zapadla v ustaljeno rutino parov. Izogibata se ji predvsem z ustaljeno rutino žuranja in tlačenja vsega mogočega, še največ tekočega, v organizem.

Je pa zato krepko samska Gretchenina najboljša prijateljica Lindsay, ki ne more dojeti dejstva, da je mož Paul noče več in odklanja podpis ločitvenih papirjev. V novi samski in predvsem samostojni vlogi v svetu se nikakor ne znajde in dozdeva se, da bo Jimmyjev podnajemnik Edgar (kot sem navrgel že v opisu prve sezone, pa je vredno ponoviti: Ross Geller s posttravmatsko stresno motnjo), ki je oči za Lindsay metal že nekaj časa, končno prišel na svoj račun.

You're the worst je nadaljevanka, ki nima namena rušiti tabujev, a se vseeno stalno sprehaja po robu. V enem delu si vzame čas in preusmeri fokus na Jimmyjeve sosede, mlado družino, ki se Gretchen zdi kot rešitev njenih težav, o katerih več čez nekaj vrstic, v adrenalinski montaži prikaže ekstremno hišo groze s pokloni grozljivkam, vlogo hipsterjev kot dežurnih bebčkov iz prve sezone pa za nekaj časa prevzamejo gledališki improvizatorji. Gretchen spodbudi reperje, za katere je zadolžena, v umetno ustvarjen spor, Jimmyja pa obišče družina iz Angtlije. A ves humor, ki je na visokem nivoju, ni tako drzen kot resno razkritje duševnih težav, s katerimi se spopada Gretchen. Sredi sezone namreč brez vsakršnega pompa izvemo, da že od študentskih let trpi za klinično depresijo in to prikriva Jimmyju.

Kar zareže v živo je predvsem izvrsten prikaz njenega stanja, ki ga Aya Cash v vlogi Gretchen odigra izvrstno. Prisiljeni nasmehi v družbi, mlahavost in brezvoljnost brž, ko se ji ni treba pretvarjati za ljudi ter predvsem sprijaznjenost z ujetostjo v večno nihanje med vedrino in potrtostjo, ki sama določa frekvenco sinusoide razpoloženja. »S pravim pristopom bo to lahko zabavna pustolovščina za vse,« pomiri Jimmyja, ko mu razkrije svoje stanje. »Tako da od tebe potrebujem samo to, da ne delaš iz muhe slona ter, da se sprijazniš z mojim stanjem in dejstvom, da me ne moreš porihtati.«

Če je Edgarjeva PTSM v prvi sezoni delovala predvsem kot katalizator humornega, si depresija vzame trenutke za bolj ali manj mučno resnobnost, ki pa kljub manku humorja v teh trenutkih ne odvzame vrednosti seriji, marveč ji jo samo doda, saj pomembno vpliva na osebnosti osrednjih oseb in njihov razvoj. In z bolj razdelanimi liki dobimo širši razpon humornega, kar lahko zgolj pozdravimo.

Objavljeno v reviji Vklop.

NULA NULA GLODALEC

Prejšnji teden sem si ogledal novo Bondiado, štiriindvajseto po vrsti po uradnem kanonu. Spectre z vprašanjem o varnosti in zlorabi kopičenja podatkov poseže v aktualne dnevnopolitične tematike, a zgodbovno ne doseže Skyfalla, saj se bolj kot z zgodbo ukvarja s pokloni prejšnjim filmom iz serije. S čimer sicer ni nič narobe, če od Bonda pričakuješ kolaž visokooktanske akcije na eksotičnih lokacijah in brezbrižno promoviranje trgovskih dobrin od zapestne ure do avtomobila ter vsega vmes. Za povrh pa si privoščijo še svojo verzijo igroprestolnega Vršaca oziroma gorostasega Gregorja Clegana, saj se ameriški rokoborec Dave Bautista kot zlobni silak Hinx (ki je po Draxu iz Varuhov galaksije očitno aboniran na zaključni iks v imenu, saj kmalu pride še Heist, kjer je njegovemu liku ime Cox) ne mudi kopirati Cleganovih potez, ob katerem nam (vsaj nekaterim) popadajo oči iz jamic.

A kljub vizualni poslastici in mojstrskem tempu filma Craigov Bondjames Bond ni najboljši britanski tajni agent, ki sem ga gledal prejšnji teden. Po dobrem mesecu od svetovne premiere so mi v roke končno prišle prve epizode na novo oživljenega risanega mojstra reševanj iz kočljivih položajev, okroglouhega Hrabrega miška, ki je eden od temeljnih kamnov odraščanja v osemdesetih. Mešanica odbitega britanskega humorja, ki nam je mulcem v dosti primerih letel preko glave, in genialnega prevoda ter sinhronizacije z Rifletom na čelu, je poskrbela za uvajanje v absurdistični humor, ki smo ga nato pri obhajilu prejeli pod podobo Monty Pythonov.

A genialnost slovenske priredbe je bila dvorezen meč. Ko sem pred leti hotel pogledati britanski izvirnik, se mi je zatikal v goltu, čeprav je glas glodalskemu vohunu posodil sam delboyasti David Jason. A ni šlo. Nostalgični filter ga ni prepustil skozi mrežo spomina. Liki niso imeli glasov, ki bi jih morali imeti. Kot vampi, pri katerih te kašasta struktura prepričuje, da ne ješ mesa in zobje pričakujejo več kontramomenta.

Zato sem sklenil srečo poskusiti v drugo. In je šlo. Spremenjena vizualna podoba, ki estetsko stopa v korak s časom, a ne pretirava s trirazsežno računalniškostjo kot nova Čebelica maja, mi je ponudila dovoljšen odmik od izvirnika, da so jo moji nevroni za nostalgijo doumeli kot samostojno entiteto. Za kar sem bil vesel. Toliko, da bom skušal dati izvirniku še eno priložnost.

S Hrabrim miškom (z glasom komika Alexandra Armstronga) vred se ne vračata le pomočnik Penfold (ki ga mi poznamo kot Poldija, Nemci pa kot Löpkeja) in Poročnik K (Stephen Fry), temveč tudi večna Miškova nemeza, Baron Zelenogrb. Opremo mu rihta profesorica Squawkencluck, o Polentojedožerki pa za zdaj še ni ne duha ne sluha. A najpomembneje je, da v igri ostaja zmedeni pripovedovalec, ki v risanko vnaša prebijanje četrte stene, kar gre dobro od rok tudi glavnim junakom, ki nimajo težav pokomentirati, da so za uvodni akcijski prizor porabili celoten proračun serije.

Hrabri mišek tako tudi humorno ostaja zvest svojim koreninam, z računalniškim zaslonom, skritim v očesni prevezi, pa brzi po sedanjosti. Upamo lahko le, da kmalu pridrvi tudi k nam. Tako da za domačo nalogo vsi, ki poznate kogarkoli v Otroškem in mladinskem uredništvu RTV Slovenija, težite tem osebam, naj odkupijo nove dele. Da se bomo ob uvodni špici spet lahko napačno drli: »Hrabri mišek! Alojz Peter! Hrabri mišek! Enkrat ven! Hrabriii miiiišeeeek!«

Objavljeno v reviji Vklop.

ZAROHNI HUSKVARNA! ZAPOJ, ŠTILERCA!

Komedija in grozljivka se presenetljivo lepo medsebojno dopolnjujeta. Pri obeh gre za gradnjo suspenza, napetosti, ki se pri prvi prelevi v smeh, pri drugi pa kulminira v zatiskanju oči, krikih in morah. Kot bi opisoval odzive na predizbor evrovizijske pesmi.

A Emi manjka poglavitna stvar, ki legitimizira komične grozljivke in grozljive komedije. Zajeban model s poudarjeno brado, ki kot za šalo kotali epske enovrstičnice in kolje demone z motorko na štrclju. Kar ga dela hipsterja, saj je fural odsekano/odžagano/odgriznjeno dlan, še preden jo je Buster Bluth spravil v mainstream, Jaime Lannister pa naredil kul.

Govorimo seveda o Ashu Williamsu, naključnemu junaku gnusobarije Zlobni mrtveci (The Evil Dead), ki sta jo na začetku osemdesetih ustvarila otroška kompanjona Sam Raimi in Bruce Campbell. Kot zanimivost: tipa sta skupaj ustvarjala krajše filme ter si razdelila vlogi režiserja in glavnega igralca po ključu Cambellove prijetnejše zunanjosti. Po dvaindvajsetih letih od zadnjega dela izvirne trilogije demoni znova začnejo nadlegovati ostarelega Asha, ki še vedno zlaga robo na police trgovine ter izkorišča odmotorkano dlan za zapeljevanje. Ko ga med enim od takšnih podvigov prestraši demonski ksiht, ki za hip prekrije obraz njegove straniščne simpatije, v domači prikolici zgroženo ugotovi, da je med marihuanasto omotico počeno bral iz Necronomicona, starodavne knjige mrtvih, vzete iz lovecraftovske mitologije. V napadu herojstva sklene pobrati šila in kopita, a demoni ga prehitijo. Da bi rešil sodelavca in sodelavko, namontira zvesto motorko na štrcelj in novo obdobje klanja se lahko začne.

Tako se odvijejo stvari v prvem delu Starzove nadaljevanke Ash vs. The Evil Dead (Ash proti zlobnim mrtvecem, a glede na tradicijo pokvečenega prirejanja televizijskih in filmskih naslovov, si ob prihodu na naše ekrane smemo bržda obetati naslov v slogu Morilec mrtvih ali Pepelko.) Moči sta znova združila Sam Raimi, ki je v vmesnem času snemal Spidermane, in Bruce Cambell, ki je strumno ohranjal status ikone B-produkcije. Kot koscenarist sodeluje še Samov brat Ivan, sicer zdravnik na urgenci, a vseeno upamo, da ne bo preveč težil s strokovnimi nasveti in bo špricanje krvi ostalo nadstandardno.

Prvih štirideset minut nam je ponudilo vse, kar pričakujemo od Ashevih prigod z onozemskimi faloti. Od resnih grozljivih prizorov z dovršenimi posebnimi učinki do prismuknjenih nasprotnikov, s katerimi se mora ubadati naslovni junak, v tem primeru z oživelo celuloidno punčko ostrih zob, ki se fiksira na njegov nosni pretin.

Po videnem sodeč, lahko pričakujemo obilje naglo temnečega neba, čez katerega se zgrinjajo zlovešči oblaki, naglašenega z značilnim raimijevskim obešenjaškim humorjem, kjer se v glavnem liku prepletata smela junaškost in bebava nesposobnost. Za premostitveno krizo do naslednje Eme definitivno bo.

Objavljeno v reviji Vklop.

99 POLICIJSKIH PROBLEMOV

Če sem se prejšnji teden na tem mestu sprehajal po temačnih gothamskih ulicah v družbi moralno oporečnih policistov, kot kontrapunkt v tej številki postrežem z vedrim pogledom na policijsko udejstvovanje v Velikem jabolku.

Ob humoristično nanizanko Brooklyn 99 sem se zadovoljno obregnil že ob začetku njene televizijske poti, letos, ko strumno korači skozi tretjo sezono in se je otresla porodnih krčev, pa se spodobi, da jo znova povabimo na zaslišanje.

Detektivski primeri so bili že od samega začetka nanizanke v drugem planu. So zgolj eno od dejstev vsakdanjosti, s katerimi se sooča trenutno najbolj zabavna policijska postaja na svetu (kar potrjujeta lanska zlata globusa za najboljšo teve serijo v kategoriji muzikalov in komedije ter za najboljšega igralca v taisti kategoriji, ki ga je v žep spravil Andy Samberg za na prvi pogled vuhmepišovskega detektiva Jaka peralto). V žarišču so njihovi medsebojni odnosi, ki z gradnjo likov skozi čas postajajo vse bolj pisani, a ne zapadejo v pretirano parčkanje. Čeprav so v osnovni postavi poglavitnih likov štirje moški in tri ženske, lahko njihove medsebojne zveze ponazorimo z dvema daljicama in ne z nepregledno čačko vseh obstoječih kombinacij, kakršnih smo vajeni pri podobnih serijah. Bosta/ne bosta odnos med Peralto in sodelavko Amy je bil že od samega začetka očrtan v Jakovem značaju in tiho vpliva na njuna razmerja z drugimi, Boylova kratkotrajna (in seveda tudi kratkočasna) zveza z dežurno čudakinjo, tajnico Gino (ki je bila še najmanj čudaška od vseh njegovih simpatij), pa ob spominjanju še vedno vpliva na motivacijo likov.

Čeprav je središčna točka serije Samberg, poanta leži v celotni zasedbi, ki sestavlja disfunkcionalno poklicno družino, in odstranitev kateregakoli člena iz verige, bi se krepko poznala. A prav to so si ustvarjalci privoščili, ko so ob zaključku druge sezone poveljnika Holta kazensko premestili na oddelek newyorške policije za odnose z javnostmi, kamor sta se preselila skupaj s tajnico Gino. Policisti se brez starega poveljnika počutijo kot ribe na suhem in hlastajo za priložnosti, kako udomačiti novega. Položaj, ki spomni na prvi del nanizanke, ko je novoprišlek na 99. policijsko postajo v Brooklynu prav Holt, toda če smo tedaj bili priče predvsem njegovim konfliktom s Peralto, po dveh letih spremljanja nadaljevanke poznamo zasedbo do obisti, s čimer se odpro tudi priložnosti za širše konflikte in poglobljene spletke detektivov proti nadrejenemu.

Serija se opira na raznolike in živopisne komične talente nastopajočih, naj bo to Peraltina otročja prismuknjenost, Holtov kamniti ksiht, srepi pogledi odkrite agresivnosti Rose Diaz ali naivni romanticizem in večna drugoviolinskost alfa samcem Charlesa Boyla. Ob trenutnem trendu oživljanja davno ukinjenih nadaljevank, bi bilo zanimivo razmišljati o ponovni združitvi Brooklyna 99 čez dvajset let, ko bo mlada garda varuhov zakona spoznala lepote minimalnega truda in ždenja na toplem, kot to sedaj počneta Scully in Hitchkock.

Objavljeno v reviji Vklop.