PA ZDRAVI OSTANITE

Triinštirideset mesecev tega sem oddal prvo Bedančevo beležko (ki je to ime dobila tam do pete inkarnacije enkrat) tedaj še reviji z drugim, dokončnejšim naslovom, in drugemu uredniku. V iskanju snovi, o kateri bi se splačalo zapisati teh nekaj vsakotedenskih povedi, sem si na vidne živce vrgel marsikatero oddajo, ki je sicer ne bi, a se mi je zdela dovolj bizarna, obupna ali intrigantna, da bi me lahko navdahnila. Tako sem potil krvavi pot med melodijami morja in sonca, kičastimi hvalnicami materi domovini in glasovno podhranjenimi (tako izvedbeno kot v številu prejetih telefonskih klicev) potencialnimi evrovizijskimi kandidatkami. Trajnih posledic za zdaj še ni opaziti, ne gre pa odmisliti možnosti, da se nekoč prebudim v fetalnem položaju, medtem ko mi iz ust curlja slina in bruhajo besedila vseh zadnjeuvrščenih pesmi na EMI.

Kar nekaj nadaljevank sem se lotil po dveh ali treh ogledanih delih, ker so me navdušile in nisem želel čakati z razširjanjem vesti o dobri novi robi. Na srečo sem le malokrat brcnil v temo, z eno svetlo izjemo, ki je žarela v luči padajočih rožnatih zvezd. Pod kupolo naj bi bila slovesna vrnitev Stephena Kinga na male ekrane, a se je izkazala za podobno godljo iz riti privlečenih zasukov kot njegova predelava Trierjevega Kraljestva. Ko sem brskajoč po spominu šel pogledat, kaj sem tedaj zapisal na teh straneh, sem pomirjeno opazil, da sem bil dokaj skeptičen, a mi je po svoje žal, da nisem s serijo vztrajal dlje in iz ogleda napravil serije bentečih hudovanj.

Med pisanjem se mi je utrnilo kar nekaj idej, ki me spremljajo še zdaj. Tako je parodija na 50 odtenkov sive za slovenske gospodinje, ki sem ji v trenutku lovljenja roka za oddajo (pri čemer sta bila oba urednika, tako Martin na začetku kot zdaj Marjan, vselej milostna in blagohotna) nadel naslov 50 odtenkov njive, zaživela v okviru mojih stand up nastopov in se na koncu samodejno ustoličila na mestu naslova predstave, s katero že poldrugo leto spravljam ljudi v krohot.

Zdaj, ko se bližamo kraju zapisa, se nemara sprašujete, počemu to rezimejsko razglabljanje. Po treh letih in pol rednega tedenskega tuhtanja, kaj na teve ali širšem medijskem prizorišču je vredno tegale stolpca, sem si zaželel krajši dopust. Redna prisila za ustvarjanje je zelo fina, a v tem trenutku imam na mizi kup zadev, ki zahtevajo mojo popolno koncentracijo. Sem pred izidom svojega knjižnega prvenca (naslova vam ne morem zaupati, ker ga še nismo določili; toliko o mojih sposobnostih marketinga), ki naj bi na police priletel okrog kulturnega praznika, za povrh pa veselo prevajam Martinovo kvazidokumentarno pisanje o svetu ledu in ognja. A to ni dokončno slovo. Ne veselite se preuranjeno. Bržda se vrnem že sredi pomladi ali tam enkrat proti poletju. Obljubim, da bom do tedaj pridno beležil vse televizijske bizarnosti in vam ob vrnitvi Bedančeve beležke znova nudil najokusnejši obed programske statike tostran [bodeče žice] tehničnih ovir.

Objavljeno v reviji Vklop.

PRAVLJICA ZVEZD

Zgodil se je še en praznik gikovstva. Premiera sedmega filma iz serije Vojne zvezd je v Slovenijo priletel tako, kot se spodobi, in ne z dvanajstimi parseki zamude. Naši kinematografi so se potrudili in poskrbeli za polnočne premiere, kamor so se lahko zgrnili največji oboževalci in tisti z najhitrejšimi prsti za rezervacijo vstopnic. Nekaj časa sem tuhtal, da bi se opolnoči v kino prisvaljkal tudi sam v svojem vojnozvezdnem kostumu. A ker v novem nadaljevanju ni Hutta Jabbe (naj omenim, da je tehnično gledano to pravilni slovenski zapis angleškega imena Jabba the Hutt, saj je Hutt njegova vrsta, preden mi kak gorečnež z žaromečem odseka roko), sem sklenil njegov kostum pustiti v omari do naslednje priložnosti. Kaj veš, mogoče se studiu Disney utrne ideja za ponovno izčiščenje izvirne trilogije pa tudi delov 1 do 3, ki so se slabo postarali, kar se tiče računalniških posebnih učinkov.

Če se bodo tega res lotili, potem naj v prvotni trilogiji popeglajo vso računalniško animacijo in vrnejo Han Solu prvi strel, pri Grozeči prikazni, Napadu klonov in Maščevanju sitha pa si lahko vzamejo malce več časa in uredijo vse, kar je bilo narobe s preddeli. Še najlaže bi to opravili, če bi filme preprosto vrgli v koš, napisali nove scenarije in jih posneli. Ali pa naj sledijo teoriji, ki se je pred mesecem pojavila na spletu, da je bil Jar jar Binks izvirno mišljen kot glavni zlobec sage, ki s štorastim vedenjem in brezumnim blebetanjem vse do slednjega prepriča, da je zgolj benigen bebec. Za to sem pripravljen plačati dve vstopnici. Jar Jar Binks, ki z močjo sile drži Darth Vaderja hropečega v zraku, ker mu je iz trafike prinesel napačne cigarete.

Pohvale vredne so tudi matinejske predstave, ki so jih nekateri kinematografi organizirali v četrtek in petek dopoldne za vse tiste, ki si lažje privoščijo prosto poltretjo uro delovniškega dopoldneva kot četrtkovo noč. Ne vem, kako profitabilne so bile te jutranje projekcije, prijatelj, ki je gledal film v četrtek opoldne, je dejal, da je bilo gledalcev kar nekaj, medtem ko sva na petkovi jutranji predstavi ob devetih zjutraj v kino gledališču Bežigrad (tako zgodaj nisem bil v kinu niti, ko sem kot mulc hodil na otroške nedeljske matineje v rajnki kranjski kino Center) ždela sama s sovoditeljem poddaje Glave, Anžetom.

Kar je bilo idealno. Ne le, da sem se lahko zleknil čez dvojni sedež kot živina, zaradi akutnega manjka drugih oseb v dvorani sem si lahko privoščil, da sem na nekaterih mestih brez pritajenega glasu povprašal Anžeta o navezavi določenih oseb na izvirno trilogijo. V Vojno zvezd sem posvečen namreč ravno toliko, da poznam lovce Tie in X-krilce, da o Tisočletnem sokolu ne govorimo. A me je film prevzel. Ni mi raztreščil prepričanj in me prisilil, da preizprašujem svoje vrednote. A to ni bil njegov namen. Pravljica o boju med dobrim in zlim, ki navduši z osupljivimi pokrajinami, mojstrsko režiranimi spopadi in kopico referenc na izvirno trilogijo, ki nostalgično božajo po duši. Da ne omenjamo nabora glavnih junakov, ki konkretno razširi njihovo spolno in rasno raznolikost glede na Novo upanje. Lušten eskapizem v dneh, ko nas družbena klima ne vleče le do otroštva, ampak globlje nazaj v preteklost.

Objavljeno v reviji Vklop.

RESNIČNOSTNA POMLAD

V ponudbi oddaj, ki so jih slovenske televizije predstavile za prihajajoče leto, docela nepresenetljivo prednjačijo resničnostne oddaje. Nekako je pač treba zapolniti vrzel, ki so jo za sabo pustile ukinjene informativne oddaje, ki so storile naglavni greh, da niso recitirale povzetkov agencijskih novic, ampak so si drznile povečevati produkcijske stroške z dolgotrajnim in poglobljenim raziskovanjem obdelanih tem.

Starim resničnostnim znancem se bo pridružilo nekaj novitet, zanimivo pa je opazovati trend, ki po novem ne cilja več na solo egoistično dušo slave željnega posameznika, ki s pomočjo družbenega eksperimenta – kakor snovalci programov evfemistično označujejo bolestno pehanje brez trohice samospoštovanja za warholovskih petnajst minut – skuša prilesti do naslovnic trač izbljuvkov, ki se evfemistično oklicujejo za revije. Oziroma kot so rekli že veliki starorimski modreci: per excreta ad excreta magnus. Tokrat bodo ljudje po blazu slave lahko brodili kar po parih. Še veliki brat bo z veseljem uperil lečo v stanovalce, ki bodo v hišo vstopili že v dvoje.

A za slovensko tržišče bo najbrž najprebojnejši in najuspešnejši format oddaja Moja mama kuha bolje! Oddaja, v kateri bodo sinovi in hčere tekmovali z recepti svojih mater. Medtem ko jih matere budno motrijo. In jim lahko priskočijo na pomoč, a s tem pospešijo odštevanje časa, ki je na voljo za pripravo jedi. Tako obljubljajo producenti. Upam, da se zavedajo, kakšno kalilnico družinskih sporov so s tem zakuhali.

Predstavljajte si sinova, ki morata pripraviti ajdove žgance, to alkimijo tradicionalne slovenske kuhinje, za obvladovanje katere moraš kuhalnico vsakodnevno po zraku sukati vsaj pol ure, da ne izgubiš grifa. Kislo zelje bo še nekako šlo, pečenica takisto, tanka zažgana skorjica na eni strani le še doda k polnosti okusov in pristnim ruralnim notam arom, toda neenakomerne grudice v ajdovih žgancih so razlog vsaj za razdedinjenje, če ne še huje, recimo za ukaz za izselitev iz stanovanja staršev že pred štiridesetim letom. Cankarjeva odklonjena kava je proti takemu grehu zgolj površinska rana. Že tako submisivni sinovi bodo tresočih rok pogledovali proti svojim roditeljicam, da jim bo majaron letel po pečenkah, smetana za gobovo omako pa se bo spremenila v maslo, še preden bo zapustila lonček.

In če bodo ustvarjalci oddaje nasproti postavili sinova dveh sosed, bo zgolj vprašanje sekund, kdaj se bosta materi pognali za kuhinjske pulte, odrinili sinova, iztrgali kuhalnice iz njunih trepetajočih rok in se sami lotili ekspertnega mešanja. Soseda ja ne more imeti boljših žgancev.

Če so ustvarjalci pametni, bodo za voditelja oddaje postavili mojstra prilivanja olja na ogenj družinskih in medsosedskih sporov, Marjana Jermana. Ob njegovih spodbudah bodo iz razbeljenih kozic frčali ocvirki na vse strani in nedolžna kuharska oddaja se bo prelevila v preživetveni šov. Štiri matere vstopijo v kuhinjo, mizo pogrne ena sama. 

Objavljeno v reviji Vklop.

MATI VSEH SEZNAMOV

Lani je Oddelek Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke ob zaključku koledarskega leta pripravil nekaj preglednih seznamov, ki so povzeli iztekajoče se leto. To nalogo smo omenjenemu oddelku (to je: Oddelku Bedančeve beležke za sistematizacijo, preštevanje, statistiko in postavke, če ste vmes že pozabili in se vam ne ljubi vračati na začetek članka) zastavili tudi letos. Podplačani izvajalci so se dela lotili marljivo in vestno, ko smo ugotovili šokantno vest. Lestvic in seznamov ob zaključku leta se nismo spomnili mi, ampak to počno tudi drugi.

Naše iluzije o izjemnosti, samosvojosti in pomembnih prebojih na področju novinarskega dela so se nemudoma razblinile v prah (sicer najfinejših kristalov swarowski). Zbogom, novinarske nagrade za posebne dosežke, ki smo si jih obetali za to revolucionarno inovacijo. Letos pri Bedančevi beležki sezname zato prepuščamo drugim, bolj rutiniranem sestavljavcem lestvic. Bi pa vseeno imeli nekaj želja, kaj bi radi brali, zato je Odbor Bedančeve beležke za vsiljevanje svojega mnenja in dobre zamisli sestavil seznam vseh seznamov, ki bi jih do konca leta radi videli na tiskanih ali spletnih straneh medijev.

Predlagani seznami se ne osredotočajo zgolj na eno sfero naše popkulturne dejanskosti, ampak skušajo pokriti razpršeno mavrico vsebin, ki jih vsakodnevno konzumiramo v medijski krajini.

- Najbolj umetniška fraktura trtice v oddaji Vse je mogoče.

Oddaji Vse je mogoče je uspelo, kar ji po vseh izkušnjah z razvedrilnimi poskusi na nacionalki, skorajda ne bi smelo. Bojan Emeršič je on sam in ne prisiljeno pobebavljen lik (oziroma vsaj odrska persona, ki je bližje njemu samemu kot fiktivnemu štajerskemu mesarju), dobra izbira igralcev in improvizatorjev, ki tvori jedro oddaje, pa deluje suvereno. Padanje po tleh se še nikdar ni čutilo tako urbano in gledalci si zaslužijo izvedeti, čigava zadnja plat se največ žrtvuje za skupni smeh.

- Najmanj reklam na uro resničnostne oddaje

Zanka: štejejo tudi reklame, zakrinkane v programsko vsebino.

- Najbolj okrogla obletnica glasbenega ustvarjalca

Zdi se, da so vsi koncerti v Sloveniji samo še velike obletnice delovanja glasbenic, glasbenikov ali skupin. Toda najvišja letnica ne pomeni nujno največjega uspeha, saj je pri izračunu treba upoštevati tudi notranja nesoglasja v skupinah in potrebe po denarju.

- Pet najbolj pretiranih napovedi obskurnih glasbenikov

Legenda glasbene industrije, trije kralji zabave, nepozabna kraljica plesnih ritmov … Konkurenca je huda.

- Pet najbolj prodajanih knjig, ki niso kuharice ali knjige za osebno rast

S to nesramno omejitvijo smo se znebili največjih uspešnic.

- Najbolj nenavadni modni dodatki

Po obisku Fashion weeka, Maraaye ni niti v širšem izboru.

Objavljeno v reviji Vklop.

DEŽELA ZA STAREJŠE OBČANKE

V trenutno najpriljubljenejši oglasni oddaji z občasnimi programskimi premori so v nedeljo izbrali še zadnji dve talentirani entiteti, ki se bosta v velikem finalu merili z drugimi žlahtnimi izbranci za veliko nagrado medijske pozabe v roku štirih mesecev in možnosti oživitve kariere na zabavnem programu javnega teve servisa.

Oddajo sem spremljal, kakor običajno spremljam tovrstne izbore – s prebiranjem razpršenih komentarjev na časovnici svojega tviteraškega profila, zato na tem mestu ne kanim podajati pavšalnih sodb o kakovosti nastopajočih, temveč zgolj izraziti začudenje nad valom negativnosti, ki je završal ob napredovanju pojočih penzijonistk. Ljudje so vili roke, kako  je možno, da gre v finale nekaj, kar je tako v nasprotju z bleščavostjo tovrstnih oddaj, nekaj, kar je svetlobna leta stran od glamurja svečanih prireditev, četudi po letih celo mlajše od kakšne cigaro smukajoče stalnice brezplačnih pogostitev.

Odgovor je preprost. Mara in njene ljudske pevke so prišle v finale izbora nadarjencev zato, ker so logično nadaljevanje procesa, ki obrača smer slovenske popularne kulture proti izvoru. Če so v osemdesetih mulci na polno skakali na nietovski lep dan na smrt, v devetdesetih pošiljali učiteljice na nedostojne anatomske lokacije z Racijo, ter na prelomu tisočletja hodili v iks s Siddharto, je nato glasbeni oder mladine ostal v rokah prejšnje generacije rokerjev, ki so rasli v devetdesetih. Nakar se naslednja generacija sodeč po trendu ni pomaknila nazaj po izrazito mladinskih kontrakulturnih glasbenih zvrsteh na še starejše izvajalce, ampak je prišlo do premene v samem glasbenem slogu, ko so distorzirane kitare in kričeči dolgolasci pristali v kotu, namesto njih pa so glavne zvezde študentskih žurov postali pop izvajalci iz zbirk kaset njihovih staršev in narodno-zabavni harmonikarji, ki so peli, kot bi sadili rožice.

Zato ne čudi, da je mainstream zdaj pripravljen storiti še korak dlje nazaj v času in usmeriti reflektor na ljudske pesmi. Na narodno izročilo, za izvajanje katerega moraš, sodeč po posnetkih v zbirki Slovenske akademije znanosti in umetnosti, zadostovati povsem drugim kriterijem kot za uspeh na pop lestvicah. Prednosti so leta in število zob, ki je v obratnem sorazmerju s starostjo izvajalca. Posluh je zgolj ena od dodatnih izbir. Pri čemer moramo priznati, da Mara, ki bi se s svojo pretirano gestikulacijo izvrstno znašla v retrospektivi slovenskih filmov devetdesetih let, in njene ljudske pevke zadenejo melodija. A to je zgolj trik, da nas v pravo ljudsko glasbo uvedejo počasi, sprva na način, ki ga naša ušesa lažje sprejemajo.

Tovrstni premik bo seveda ugoden za producente, ki ne bodo plačevali pravic za izposojene melodije in besedila. Nič več prevajanja italijanskih ljubezenskih jamrarij o dekletih, ki so odšla drugam, nič več kopiranja kupa kaset lokalnega nemškega popa, ki se ga v obdobju interneta da zlahka odkriti, nič več nerazumljivega blebetanja, ki bi zvočno posnemalo besedilo izvirnika v nam neznanem jeziku. Vsa besedila, vsa glasba bo v javni domeni, priredbe pa edina zveličavna forma.

Seveda bo tudi ta vzpon ljudske glasbe zgolj prehodna faza do končnega cilja, do ponovne oživitve neandertalskega zvočnega izročila, ko se bo na radijskih postajah, gasilskih veselicah, študentskih žurih in v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma slišala zgolj rezka melodija koščenih frulic, podprta z grlenim, nerazumljivim petjem. Nekaj mi pravi, da se bodo v tem okolju najbolj znašli Pop Design, ki nam bodo lahko še enkrat prodali škdm, škdm, škdm.

Objavljeno v reviji Vklop.