INTERVJU: SIOL

Pižama je bil na kulturnopraznični dan gost osrednjega intervjuja na portalu Siol.net. Z Dejo Crnović sta se pomenkovala o virih navdiha, Čopovi rdeči niti in šolskih učbenikih.

KLIK za branje.

Foto: Ana Kovač

Precej dela ste si dali tudi z vizualnim delom knjige. Tu vam je pomagala Manca Švara, konjak pa ste za Croquis Janeza Menarta po marmorju polivali sami?


Menartov Croquis je bila ena prvih parodij, ki je nastala, pri njej se mi je zdelo, da bi Čevljar Smolec kot v sonetu o Apelu, da “jermenov ima premalo”, tukaj komentiral, da to ni pravi marmor, kar se je razvilo v ponavljajoči se geg skozi knjigo.
Sicer pa sem Croquis v knjigi sam skušal narisati s konjakom, kot je to pisal Menart, ampak ne gre. Ker se konjak preslabo pozna na marmorju, da bi ga fotografiral, zato sem iz svojega bara potegnil neko staro kahluo.
To je bila ena prvih pesmi, zaradi katerih sem se odločil za to knjigo, zelo dobro sem si namreč lahko vizualiziral, kaj narediti s to pesmijo, mogoče tudi zato, ker mi je zelo ostala v spominu iz srednje šole.Imel sem genialno slavistko, pokojno Sočo Švigelj na kranjski gimnaziji, njej se je videlo, da diha za jezik.
Ona je tista, zaradi katere se toliko ukvarjam z jezikom, ker je znala s takim žarom razlagati. Ravno pri tej pesmi si lahko videl, kako se spominja študentskih let, pa Šumija in Drame in teh lokalov, in potem je razlagala, da je bila ta konjak takrat velika stvar, da si ga nisi mogel kar tako privoščiti, in da je bila zato ta tragedija politega konjaka toliko večja.