SMRKAVCI

Ne vem sicer, kakšne izvide je Andrej Šifrer v mlajših letih nosil domov od okulistov, toda če sodimo po pričetku pesmi o metuljčku sredi trat, je vsaj eno stvar gledal brez očal in jo videl manjšo, kakršna je bila v resnici.

Iz zvočnikov se sliši: »Majhna svečka, ki ni iz voska, prilezla je našmu Martinu iz noska,« jaz pa se s prehlajenim otrokom pred sabo sprašujem, kateremu božanstvu sluzi sem se zameril, da se tako kruto norčuje iz mene. Iz otrokovega nosa namreč še nikoli ni pricurljala omenjena majhna svečka, ampak na plan neprestano lijejo orjaške sveče, ki bi brez težav razsvetljevale celotno katedralo v Kelmorajnu. Prav nejeverno opazuješ vso tisto brezoblično gmoto, ki se cedi iz njega, in tuhtaš, od kod se je vzela. Če bi dal na kup ves dnevni pridelek, bi zagotovo presegel prostornino otrokovega telesa. Kakšen notranji organ pa tudi mora imeti za normalno delovanje. Mu mar skozi nos uhaja ektoplazma? Tako s strahom stalno motriš kup posmrkanih robcev, kdaj se bo iz njega izlegel tisti požrešni zelenko iz Izganjalcev duhov in ti oplenil hladilnik.

Vseeno se bolj nagibam k teoriji, da so smrklji naravnega izvora, sem pa precej prepričan glede dveh drugih manj raziskanih vidikov nosne sluzi. Prva je ta, da imajo otroci v nosu sedmi čut, ki zazna oddaljenost in zasedenost staršev. Ko začuti, da so odrasli na najbolj oddaljenih koncih prostora, ali pa zaposleni s plačevanjem računa pri blagajni, sporoči možganom, naj dvignejo nosno zapornico. Prekati se apčihasto odprejo in čez brado se zadriča vesela gosenica smrkeljčica. Virusi na najnižjem delu gosenice radoživo uckajo, ko se gugajo na najbolj adrenalinskem bandži skoku v svojem življenju. Smrkelj obmiruje. Eden od staršev se s sekundno zakasnitvijo ozre proti viru kihanja, ki je sprožilo virusne adrenalinske podvige, in čas se skorajda ustavi. V počasnem gibanju zateglo in globoko zavpije ime otroka. »Poooooooo-čaaaaaaaaa-kaaaaaaaaj!« Vrže se proti njemu kot v Matrici in sočasno iz žepa vleče papirnate robce. Preletel je že mizo, robček je pripravljen v iztegnjeni roki, s prevalom pristane na tleh, poskoči kvišku in … zgroženo obmiruje.

Tu namreč v igro vstopi moja druga teorija o smrkljih, ki se glasi takole: »Boštjanova druga teorija o smrkljih: smrklji vsebujejo snov, ki tako kot magnet železo privlači bombaž in druge vrste tekstila.« Medtem ko si ob pristanku delal preval, so zgoraj omenjeni blagomagnetični delci k sebi že povlekli nič hudega sluteči otrokov rokav in ga z za zdaj nepojasnjeno silo (sumim, da gre za nadaljevanje tistega vidnega guganja na ravni kvarkov) zanihali sem ter tja, da se je gosenica smrkeljčica razvaljala v trakuljo.

Otrok je tako rešen neprimernosti pod nosom in čez usta se mu izriše nasmešek, odrasli pa resignirano stopa po novo otroško majico, da ga preobleče. Posmrkanka se v pralnem stroju pridruži svoji predhodnici, ki je podobno bridko usodo onečaščenega rokava doživela pred dvanajstimi minutami.

Zdaj, ko sem dokazal ti neznani lastnosti smrkljev, sem se lotil novega raziskovalnega podviga. Kdo je večji zaslužkar na rovaš prehlajenih in smrkavih otrok: farmacevti s sirupi ali proizvajalci pralnega praška?

Objavljeno v reviji Lisa