HOMO SELFIENS

V zadnjih letih so gospodarji naših oči postali telefoni. V noben drug predmet ne uperjamo pogleda toliko kot v te ploščate komunikatorje, ki so že skorajda spojeni z našimi dlanmi. Industrija, ki je izumila prednjo kamero, da lahko na telefonih občudujemo krono stvarstva, lastni ksiht, je vez zgolj še poglobila. Po nekaterih statistikah naj bi na dan posneli več kot milijon selfijev, po drugih, širokogrudnejših, pa naj bi vsak dan v digitalno obliko prenesli kar triindevetdeset milijonov selfijev. Dva odstotka vseh pripadata seveda našemu predsedniku med nastopom v tej ali oni manualni vlogi.

Nakar je prišel še selfie-stick. Palica za samovšečkanje, Narcisov štil ali kakorkoli mu želite reči, ki poleg osnovne naloge opravlja še dve dodatni: mlajšim osebam pomaga ohranjati nedolžnost, starejše osebe pa lahko z njeno pomočjo berejo esemese vnukov s prostimi očmi. Selfijem se ne da ubežati. Snemamo jih vsi, radi pa si jih tudi privoščimo v šali. Perica Jerković je tako z novo predstavo, ki jo je naslovil Zgodovina selfi butla, zarezal naravnost v zeitgeist, a monokomedija, ki jo je premierno predstavil na začetku oktobra v SiTi teatru, je vse prej kot zgolj skupek šal o samovšečnosti človeške rase.

Perica – ki selfie definira kot »magični trenutek, ko se v eni osebi srečata slab fotograf in podpovprečen model« – norijo nad samoupodabljanjem izkoristi za sprehod po zgodovini umetnosti, kjer preteklost konstantno aktualizira z vzporednicami današnjemu svetu od komentarjev uporabnikov pod jamskimi poslikavami do Titovih družbenih omrežij.

Kljub temu, da je nova Jerkovićeva stvaritev odmik od stand upa, po katerem ga poznamo, in si privošči bolj gledališko obdelavo snovi, v katero je vključeno orjaško platno v obliki telefona, na katerem spremljamo vizualno komponento predstave, ter gostovanje Tina Vodopivca po telefonskem klicu in Klemna Slakonje na zaslonu v vlogi Peričinega skvošovskega kolega poševnica sesljajočega filozofa, je oseba na odru še vedno neločljivo povezana z njim samim. Nastop je prepreden z avtobiografskimi zgodbami, ki so njegovo najmočnejše orožje, ko v vsakodnevnih peripetijah išče absurde in nepričakovane miselne preskoke. A za razliko od standuperskih celovečercev, ki se naslanjajo na asociativno zgradbo in občasno navezavo na predhodno povedano, ki daje vtis strukture, ima Zgodovina selfi butla jasen dramaturški lok, med katerim se najde prostor tudi za resna razmišljanja.

V slednjih je posebej vidno izvrstno scenaristično delo, ki ga je Perica opravil s tesnim sodelavcem Markom Kumrom – Murčem, saj bi glede na vsesplošno humorno naravo predstave lahko izpadli ceneno ali samoparodično, ampak jim uspe – kje tudi kanček manipulativno – zabrenkati na naša čustva.

Preverite tudi sami, kako je neandertalec – Po imenu Boštjan. Le kje je dobil navdih za kombinacijo tega imena s podobo Divjebabnega hominida? – ustvaril kostno piščal in kako posneti ultimativni selfi. Ni butlasto.

P. S.: Seveda ne smem zamolčati, da se s Perico poznava, da sva si mnogokrat delila oder in da je za moj okus naš najboljši stand up komik. Vendar z zgoraj zapisanim mislim resno. Pojdite gledat.

Objavljeno v reviji Vklop.