Vzgoji v slovo

Svet tipičnega ameriškega belega smetja iz avtomobilskih prikolic in natrpanih pritličnih hiš je v popularnih in pretežno neškodljivih humorističnih nanizankah bržkone najbolje upodobil Greg Garcia. Najprej z Jaz sem pa Earl (My Name is Earl), ki je spremljala prigode zagovedanega Earla, ki po zaporedju bližnjih srečanj tretje vrste z milijonsko srečko, avtomobilskim odbijačem in bolnico pod vplivom Carsona Dalyja, ki omeni karmo, sklene popraviti vse napake, ki jih je storil v preteklem življenju. Ko so Earla po štirih sezonah na NBC-ju nepričakovano ukinili, je Garcia dobil svojo naslednjo priložnost na mreži Fox z Vzgojo za začetnike (Raising Hope), ki je pred kratkim odživela svoj štiriletni obstoj, zato se spodobi, da se je na tem mestu spomnim vsaj nekrološko, ker je bila ena od redkih humorističnih nanizank, ki sem jih redno spremljal.

Štirindvajsetletni Jimmy, ki še vedno živi pri starših, ki še vedno živita pri njeni babici, se po naključju zaplete z dekletom, ki se izkaže za serijsko morilko. Čez nekaj mesecev mu iz zapora sporočijo, da je postal oče, in ko otrokova mama pristane na električnem stolu, se mora Jimmy naučiti skrbeti za malo Hope. Čeprav je na očetovstvo povsem nepripravljen, se skozi zgodbo izkaže, da so njegove starševske napake povsem neznatne s stvarmi, ki sta jih pri njem zašuštrala njegova zdaj štiridesetletna starša. Tako glavna lika serije pravzaprav nista le Jimmy in Hope, marveč tudi Virginia in Burt Chance, ki se morata v sedanjosti soočati z napakami preteklosti. Tako kot Jimmy sta tudi onadva produkt medijskega poneumljanja, ki verjameta sleherni stvari, ki jo zasledita v medijih, in se pustita naplahtati vsem ponudbam, ki zvenijo predobro, da bi bile resnične. Gospodinjstvo zaokrožuje senilna štiriinosemdesetletna prababica  Barbara June, ki skrbi za nepovezane izjave in preseneča v redkih trenutkih prisebnosti. Igra jo oskarjevka Cloris Leachman, sicer tudi zlobna Frau Blücher iz Brooksovega Mladega Frenkeinstina, ki v tej vlogi deluje kot Betty White na polnem šleperju psihoaktivnih substanc.

Drugi pol Jimmyjevega habitata je trgovinica Howdy's, kjer se Jimmy zaposli v želji po vsaj delni osamosvojitvi od staršev. Poleg ekscentričnega šefa in srhljivo premaknjenega sodelavca je tam še Sabrina, nujni romantični interes, ki se iz idealizirane podobe, ki jo o njej goji Jimmy, sčasoma izkaže za skorajda najbolj bizaren lik v vsej zgodbi.

Četudi je središčna točka serije vzgoja, je skoznjo podana satirična kritika potrošniške družbe ameriškega nižjega srednjega sloja, ki naseda medijskim zgodbam, a liki kljub neverjetni naivnosti in mestoma tudi zabitosti premorejo srce na pravem mestu. Njegov utrip je vseskozi čutiti v ozadju zgodb, ki jih podajajo, in tu sam vidim razlog za privlačnost serije. Njeni liki niso zgolj karikature iz oddaje Jerryja Springerja, nad katerimi bi se naslajal zaradi občutka, da si boljši od njih, ampak mali ljudje, ki se trudijo storiti prav, a v svoji nevednosti počno napake, ki so smešne vsaj gledalcem, če že ne njim samim. Svoje pridoda tudi podajanje same zgodbe, ki vsebuje dobršno mero samoironije in z vpeljavo igralcev iz minulih Garciinih projektov poskrbi za izvrsten samoreferenčni humor. Ta sicer v zadnji sezoni prevzame primat nad klasičnimi zgodbami in včasih se zdi, da scenaristi sicer samo še barvajo vnaprej določena mesta izven okvirja, ki so počasi že prešla v okvir. 

(Objavljeno v reviji Stop)