Olimpijada z opombo

Na petkov večer smo bili zaporedno deležni dveh slavnostnih prireditev. Ena prireditev je bila vedra, prešerna in je slavila človeške dosežke na več področjih. Druga je bila proslava ob slovenskem kulturnem prazniku.

Malo mi je žal, da pri slednji nismo bili deležni mimohoda sodelujočih, ki so se potegovali za nagrade. Lahko bi se sprehodili skozi špalir preddverja Cankarjevega doma, zastavonoše pa bi pred vsako skupino nosili znamenja svojega ceha. Gledališčniki kip Talije, pesniki podobo muze Erato, pisatelji izpraznjeno vinsko kupo, filmski ustvarjalci cegel, vsi kulturni ustvarjalci, ki nimajo urejenega statusa, pa velikansko avtorsko pogodbo.

Žal mi je tudi, da se ni zgodila kakšna prisrčna napaka kot recimo neodprti peti krog na računalniški projekciji, ki je ostal snežinka zgoraj desno in deloval kot zvezdica, ki bralca/gledalca usmerja k opombi pod besedilom. Tako bi lahko v Cankarjevem domu na video ekranu opazovali podobe velikanov slovenske kulture, ki se prelivajo iz enega portreta v drugega, na koncu pa bi sistem zatajil pri prelivu iz Cankarja v Prešerna, da bi bila končna podoba doktor Fig s Cankarjevimi muštacami.

A smo lahko srečni, da se ustvarjalci proslave niso lotili zborovske predelave poletne uspešnice. Če je na otvoritvi v Sočiju ruski policijski pevski zbor prepeval štiklc dua Daft Punk Get Lucky, bi bila še najbližja vzporednica, ki bi je bili lahko deležni v Ljubljani, modrijanska Rožica v izvedbi moškega pevskega zbora Slovenske vojske. Glede na to, kako pametno so odgovorni med žledno ujmo pustili vojake čakati v vojašnicah, bi se celo imeli čas pripraviti na točko in jo izvesti.

Bi pa pod zgoraj omenjeno opombo rad ošvrknil največji paradoks tokratnih olimpijskih iger. Po prvem valu fotografij nedodelanih hotelskih sob, ki je pljusknil iz Sočija, in smo si jih radostno delili po družabnih omrežjih, so organizatorji skušali popraviti svoj ugled v očeh javnosti. Podpredsednik ruske vlade, čigar edina naloga je skrb za uspeh zimske olimpijade, Dmitrij Kozak, pa je pri tem ustrelil kapitalnega kozla, saj je dejal, da so za nevzdržne razmere krivi novinarji sami, saj je na posnetkih skritih varnostnih kamer iz kopalnic jasno vidno, da grdo grdi zahodni novinarji samo načrtno sabotirajo potemkinaste novogradnje. Ti »ljudje odprejo vodo v kopalnici, obrnejo šobo prhe proti steni in za ves dan zapustijo sobo,« je rekel, preden ga je od mikrofona zvlekel neimenovani uradnik, najbrž podpredsednik ruske vlade, čigar edina naloga je skrb, da ne bi uspeha zimske olimpijade z nepremišljenimi izjavami spodkopali kar organizatorji sami. Ob prostodušnem razkritju obstoja tajnega snemanja je postalo jasno, zakaj je Rusija ponudila azil Snowdnu. Ker mora odkrito braniti žvižgače, saj ima sama svoje v najvišjih vladnih slojih. Poleg tega pa je postalo jasno, da je prva viralna slika olimpijskih iger v Sočiju – dve straniščni školjki v enem prostoru brez pregrade – dejansko edini prostor v tem obmorskem kraju, kjer človek lahko užije vsaj nominalno di-skretnost.

(Objavljeno v reviji Stop)