Domovina teče častni krog

Pred slabima dvema mesecema sem v Beležki razpredal o potencialnem padcu vohunske serije Domovina. Po petih epizodah dvanajstdelne tretje sezone še ni bilo povsem jasno vidno, kam pes moli taco. Ali z garjavo šapo brodi po mlakuži postanih idej ustvarjalcev serije, ki so zaradi priljubljenosti odnosa med Carrie in Brodyjem delno tudi na prigovarjanje Showtima spremenili načrtovan Brodyjev samomorilski atentat na koncu prve sezone? Ali s čedno pristriženo dlako in manikiranimi krempeljci odstira zaveso modro načrtovanih spletk in laži, zaradi katerih gledalci ostajajo prikovani pred ekrane?

Gledano nazaj in še posebej po napeti zaključni epizodi tretje sezone sem med tistimi, ki so morskega psa izpustili nazaj na svobodo, saj se skok čezenj ni zgodil. Po počasni prvi tretjini višji obrati naslednjih delov niso bili zgolj bežen preblisk, marveč močno začrtan trend, ki je navijal napetost vse do zadnje odjavne špice. Z vstopi novih močnih figur v dvojne igre, kakršen je senator Andrew Lockhart, kandidat za novega direktorja CIE, ki prevzema izvršilno moč iz rok Saula Berensona, se je vzpostavila nova dinamika v boju za nadzor nad tajnimi operacijami in predvsem nad smernicami delovanja vohunske organizacije, med Saulovo staro šolo osebne vpletenosti agentov na terenu in Lockhartovimi namerami po prevetritvi hladnovojnih pristopov. Nenehno spraševanje, koliko slabih del se da spregledati ali vsaj tolerirati zaradi višji namenov. Ponovno vzpostavljen stik med Carrie in Brodyjem ni potekal kot romantičen piknik ljubimcev, ki jima usoda po dolgem času znova naklonjeno pomežikne, ampak sta poti obeh podrejeni načrtu velike igre, v katerem ne najdeta časa za intimnejša priznanja in umik od dogajalnega vrveža. Carryjina bipolarna motnja in obsedenost z Brodyjem gresta znova z roko v roki na rajžo, kjer zahajata tako v slepe ulice in na stranpota kot v prave smeri. Predvsem pa pripoved mojstrsko krmari med osebnimi dramami in vohunskim spletkarjenjem vse do konca, ki zašpili pripovedne meandre, obenem pa odpira vrsto vprašanj, kam bodo peljali zgodbo v naslednji sezoni.

Domovina bi se z zaključkom na tej točki lahko spodobno poslovila od gledalcev. Nobenih odprtih vprašanj v zraku, nobenih poimenskih pretenj ameriški demokraciji. V slogu resničnosti, ki posnema umetnost, ki posnema resničnost, se ob zaključku zgodijo diplomatski premiki med ZDA in Iranom, ki so bili ob ustvarjanju serije zgolj hipotetična možnost, ob predvajanju pa že dejstvo mednarodne politike. Četrta sezona bo morala smernice serije začrtati na novo. Upajmo, da uspešno, da ne bomo zopet kupovali sardelic in cipljev, s katerimi bi vabili morske pse, željne nastavljanja skakalcem.

(Objavljeno v reviji Stop)